TREVISANI, Francesco

Učenec beneških mojstrov Antonia Zanchija in Giuseppeja Heintza. Leta 1678 se je preselil v Rim, kjer je deloval do konca življenja. Njegov mentor je bil beneški kardinal Pietro Ottoboni, nečak papeža Aleksandra VIII., enega najpomembnejših mecenov tedanjega časa (tudi slikarja Filippa Juvarre in skladateljev Arcangela Corellija, Alessandra Scarlattija in Georga Friedricha Händla).
V Rimu je postal eden najpomembnejših slikarjev po Carlu Marattiju. Sloves si je pridobil s freskami za kapelo sv. Klare v cerkvi sv. Silvestra in s tremi poslikavami Zgodbe Kristusovega trpljenja za kapelo sv. Križa v isti cerkvi (1696–1697), z načrti za izdelavo mozaikov za kapelo sv. Krsta v baziliki sv. Petra (kjer je leta 1809 nasledil Baciccia), z upodobitvijo preroka Baruha v baziliki sv. Janeza v Lateranu (okoli 1718), z oltarno sliko Smrt sv. Jožefa v kapeli Sacripante v cerkvi sv. Ignacija, z oltarno sliko Ekstaza sv. Frančiška v cerkvi sv. Stigem sv. Frančiška in s Pogostitvijo Marka Antonija in Kleopatre v galeriji Spada.
Z beneškim likovnim svetom ni imel več nobenih stikov, razen da je leta 1734 naslikal oltarno sliko Čudež sv. Antona za cerkev sv. Roka. Njegova je tudi oltarna slika Madona z detetom in sv. Antonom za glavni oltar bazilike Madone in sv. Antona v pristaniškem mestu Mafri na Portugalskem.
Zanj je značilna čutna sentimentalnost, pri čemer patos sedemnajstega stoletja preide v elegijo. Ni naključje, da je bil tudi kot pesnik povezan z Akademijo arkadov.