TOPORIŠIČ, Jože

Šolati se je začel v Dobovi, obiskovanje klasične gimnazije v Mariboru pa je prekinila druga svetovna vojna; od leta 1941 do 1945 je bil v izgnanstvu v Šleziji. Po vojni je maturiral na klasični gimnaziji v Mariboru (1947),  leta 1952 na Filozofski fakulteti v Ljubljani dokončal študij slovenistike in rusistike in kot štipendist eno leto študiral fonetiko v Hamburgu (1962/1963). V šolskem letu 1953/1954 je bil profesorski pripravnik na novomeški gimnaziji,  od leta 1954 do 1965 pa lektor za slovenski jezik na Filozofski fakulteti v Zagrebu. Leta 1963 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani obranil literarno-stilistično doktorsko disertacijo z naslovom Nazorska in oblikovna struktura Finžgarjeve proze. Leta 1965 je bil izvoljen za znanstvenega sodelavca v fonetičnem laboratoriju ljubljanske Filozofske fakultete, na takratnem Oddelku za slovanske jezike in književnosti pa je že od leta 1963 predaval slovenski knjižni jezik najprej honorarno in leta 1966 postal docent, nato pa redno, ko je leta 1970 postal izredni in 1976 redni profesor. Vse do upokojitve leta 1996 je bil tudi predstojnik katedre za slovenski knjižni jezik in stilistiko, ki je bila ustanovljena na njegovo pobudo.

Bil je član jugoslovanskih in mednarodnih strokovnih organizacij, urednik revijama Jezik in slovstvo (1966–1970) ter Slavistična revija (1996), dopisni član SAZU itd. Je avtor številnih člankov, razprav in knjig o slovenskem jeziku ter učnih knjig, ki zadevajo skoraj vsa področja knjižnega jezika. Predaval je na številnih tujih univerzah in bil gostujoči profesor na tujih univerzah: v Regensburgu, dvakrat v Gradcu, trikrat v Celovcu ter še v Moskvi in Novem Sadu. Raziskovalni profesor je bil na Univerzi v Čikagu, posamezna predavanja je imel na univerzah v Zagrebu in Zadru, Berlinu, Leipzigu, Varšavi, Helsinkih, Moskvi, Evanstonu, University Parku (Pensilvanija), Los Angelesu, Yale-ju in morda še kje. Vodil je lektorate slovenščine za tuje slaviste in imel številna predavanja za srednješolske profesorje ter jezikoslovne pogovore na radiu.

Njegova bibliografija obsega prek 20 samostojnih knjižnih del in nekaj še v soavtorstvu ter več kot 1.200 daljših in krajših znanstvenih in strokovnih prispevkov. Predvsem je poznan po svoji Slovenski slovnici, ki je izšla leta 1976 in doživela še tri razširjene izdaje (1984, 1991, 2000). Leta 1991 je postal izredni in leta 1997 redni član razreda za filološke in literarne vede Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Njegov mlajši sin dr. Tomaž Toporišič  je dramaturg, esejist, gledališki teoretik in publicist. Starejši sin Andrej Toporišič pa je računalničar, solastnik in direktor šole za tuje jezike.