ŠUŠMELJ, Jože

Osnovno šolo je obiskoval v Voglarjih pri Trnovem, nižjo gimnazijo pa v Dobravljah in Novi Gorici. V Tolminu je končal učiteljišče. Leta 1964 je diplomiral kot univerzitetni diplomirani sociolog na ljubljanski univerzi. Za diplomsko nalogo je skupaj z Marjanom Tavčarjem prejel Prešernovo nagrado za študente. Že med študijem je bil družbeno aktiven. Deloval je v vodstvu Zveze študentov ljubljanske univerze in bil dve leti odgovorni urednik študentskega glasila Tribuna.

Zaposlil se je v Centru za sociološke študije v Novi Gorici, nato pa je deloval v Zvezi sindikatov in v gospodarstvu. Od pomladi leta 1974 je bil dva mandata predsednik Skupščine občine Nova Gorica. V tem obdobju sta bila v občini izvedena dva samoprispevka za izgradnjo osnovnih šol. Sodeloval je tudi pri pripravi in uresničevanju Osimskih sporazumov. Leta 1982 je bil izvoljen za podpredsednika Skupščine SR Slovenije in je od leta 1986 vodil slovensko delegacijo v Zveznem zboru jugoslovanske skupščine. Jeseni 1990 je postal jugoslovanski generalni konzul v Trstu in ob osamosvojitvi Slovenije sodeloval pri postavljanju konzulata slovenske države v tem mestu. Bil je dolgoletni član in predsednik slovenskega dela Stalne slovensko – italijanske komisije za uresničevanje določil Videmskega sporazuma in od 1997 več kot štiri leta pooblaščeni minister na slovenskem veleposlaništvu v Rimu, v času, ko je italijanski parlament sprejemal zakon o zaščiti slovenske manjšine v Italiji. O tem je napisal knjigo Zgodba o zakonu. Po vrnitvi v domovino je deloval v Ljubljani na Ministrstvu za zunanje zadeve. Med letoma 2004 in 2008 je bil slovenski generalni konzul v Trstu. Leta 1996 je skupaj z Brankom Gradišnikom zbral in uredil dokumente o odnosih med Italijo in Jugoslavijo oziroma Slovenijo, ki so bili objavljeni v Beli knjigi. Dal je tudi pobudo za prevod Pariške mirovne pogodbe v slovenščino in bil tudi vodja tega projekta. Konec leta 2008 se je upokojil.

Petdesetletno javno delovanje Jožeta Šušmelja zaznamujeta predvsem dve obdobji: osemletno vodenje novogoriške občine in osemnajstletno delovanje pri jugoslovanskem in slovenskem zunanjem ministrstvu.

Vzporedno z javnim delovanjem je nastajalo tudi obsežno Šušmeljevo publicistično in raziskovalno pisanje: Na razpotju življenja (2002 – skupaj z ženo Olgo), Zgodba o zakonu (2003), Trpko sosedstvo (2009), Bitka za partizansko Trnovo (1010), Zgodbe s Trnovske planote (2011), Voglarji (20011), Andrej baron Winkler (2014) in Štefan Širok (2023). Sestavni del Šušmeljeve publicistike pa je tudi njegovo uredniško delovanje.

Članke in razprave je objavljal v Tribuni, Goriških srečanjih, Primorskih srečanjih, Primorskih novicah, Primorskem dnevniku in drugod.

Leta 2014 je dobil nagrado Mestne občine Nova Gorica za življenjsko delo.