ŠTEFE, Janez

Smučati je začel že pri šestih letih, prve smuči pa mu je naredil stric, ki je bil žagar. Začel je na Kotobrunu nad Ravnami in v Hrastah. Pravil za alpsko smučanje takrat še ni bilo, dogovorili so se le, kje je startno in kje ciljno mesto, nato pa je razdaljo vsak skušal prevoziti najhitreje. Leta 1937 je bila organizirana smučarska tekma na pobočju Storžiča. Tekme se je udeležil tudi takrat komaj 14-letni Janez. Na tekmi se je sprožil snežni plaz, ki je zajel tudi njega, vendar je kljub poškodbam in izgubi zavesti nesrečo preživel. Takšne sreče žal ni imelo 9 drugih smučarjev, ki so pri tem izgubili življenje.
Med drugo svetovno vojno je bil mobiliziran v nemško vojsko, kjer je po treh mesecih pobegnil in se priključil NOB. Sodeloval je na partizanski olimpijadi leta 1945 v Cerknem v veleslalomu in skokih. Ker ni imel smučarskih čevljev, je tekmoval kar v škornjih in s pištolo za pasom – za vsak slučaj, če bi jih napadli Nemci. V veleslalomu je bil prvi, v skokih ga je premagal le takrat že izkušeni skakalec Rudi Finžgar.
Tudi po vojni je smučal. Zaposlen pri filmskem podjetju v Ljubljani je vsak prosti trenutek izkoristil za smučanje. Leta 1946 se je udeležil prvega državnega prvenstva pod Uršljo goro na Koroškem. Ker ga je vleklo nazaj v rodni kraj, se je vrnil v Tržič in se zaposlil v BPT, kasneje je drvaril – »golcvou«, kar mu je pomagalo pri vzdrževanju kondicije. Leta 1948 se je udeležil tekmovanja v Wintersportswoche v Badgesteinu, ki je trajalo cel teden. V smuku je bil tretji, v veleslalomu šesti, v slalomu pa deveti. Leta 1952 se je zaposlil kot lovski nadzornik na Zavodu za gojitev divjadi Kozorog, kjer je ostal do upokojitve. Spet je bil povezan z naravo, kar je koristilo njegovi smučarski karieri. Leta 1952 se je udeležil tudi zimske olimpijade v Oslu na Norveškem, kamor sta potovala z vlakom skupaj s Tinčkom Mulejem. Na olimpijadi je dosegel 33. mesto v veleslalomu, še uspešnejši pa je bil v smuku, v katerem je dosegel 13. mesto.
Po olimpijadi je tekmoval še na Jahorini v Bosni in Hercegovini, na Šar Planini, v Kranjski Gori, na Pohorju, na Grossglocknerju, v Plajberku pri Beljaku, v Zakopanah na Poljskem, kjer je na tekmovanju FIS-a dosegel 9. mesto v slalomu in 7. mesto v veleslalomu. V svoji smučarski karieri je bil tudi trinajstkratni državni prvak in sicer sedemkrat v veleslalomu, štirikrat v slalomu in dvakrat v smuku.
Ko je nehal tekmovati, je bil trener mladinske in članske državne reprezentance, kasneje pa je s svojimi izkušnjami skušal pomagati smučarjem v domačem klubu v Tržiču. V poznejših letih se je udeleževal zimskošportnih iger upokojencev Slovenije, Trim lige v občini Tržič, vsakoletne tradicionalne prireditve »Partizanske smučine« v Cerknem, tekmovanj invalidov, občinskih in regijskih tekmovanj sankačev itd. Bil je tudi član gorske reševalne službe, imel je izpit za gorskega reševalca, bil je član Lovske družine Tržič in Športnega združenja 5. avgust.
Janez Štefe je ponesel ime Tržiča, Gorenjske in Slovenije v svet. Postal je legenda alpskega smučanja in je lahko za zgled generacijam mlajših smučarjev, kako se je treba bojevati za uspeh in za dostojno športno predstavitev Slovenije ter samega sebe kot športnika in človeka.