Oče se je imenoval Ivan, mati pa Lucija. 13. novembra 1805 je bil posvečen v duhovnika. Kot kaplan je nato 18 let služboval v Mavhinjah. 14. aprila 1823 se je preselil v Miren, ker je bil nekaj dni kasneje, 20. aprila, ustoličen kot župnik.
Službovanje v Mirnu se je izkazalo za burno in napeto, kar je opisal v rokopisu z naslovom Pro memoria, datiranem 9. septembra 1849. Rokopis, ki šteje 30 strani večjega fotmata, je bil napisan v italijanskem jeziku, podaja pa zanimivo sliko verskih in socialnih razmer v Mirnu v prvi polovici 19. stoletja. Kljub osebni noti, vsebuje dokument številne dragocene zgodovinske podatke. Župnija je bila ob njegovem prihodu popolnoma neurejena, s propadajočo cerkvijo in pomanjkljivim župnijskim arhivom.
Od leta 1819 je mirnski župnik skrbel tudi za sovodenjsko kaplanijo, ki je bila ločena od župnije Šempeter, čeprav so dohodki kaplanije še vedno pripadali šempetrskemu župniku. Skrbi mu je povzročala tudi cerkvena B.D.M. na Gradu. To bi moral v skladu z vladno uredbo, izdano 8. maja 1824, zapreti in porušiti, vendar mu je uspelo pri oblasteh doseči dovoljenje za nadaljnjo uporabo. To mu je pri prebivalcih Mirna zelo povečalo ugled, saj so bili nanjo zelo močno navezani, zlasti iz spodnjega dela vasi. Težave je povzročala tudi stara župnijska cerkev. Že Spolladov predhodnik, Peter Marussig, je leta 1776 moral deloma popraviti dotrajano župnijsko cerkev. Takrat so jo tudi podaljšali in vanjo vključili zvonik. Prvotno je namreč stal pred njo. 22. julija 1826 je prišla vladna odločba po kateri so morali cerkev zapreti, vse pobožnosti pa so se opravljale v cerkvi na Gradu. V strahu pred birokratskimi zapleti je leta 1827 dal podreti župnijsko cerkev, preden je pridobil ustrezne listine ter dal izkopati temelje za novo po načrtih Matije Capellana. Ker so bili novi temelji širše postavljeni je bilo delo oteženo, saj je bilo okrog cerkve tudi pokopališče. Kljub vsemu je 31. julija 1827 sam posvetil temeljni kamen, gradbena dela pa so tudi hitro napredovala, tako da jo je 19. Marca goriški generalni vikar Peter Budin lahko že blagoslovil. Za izgradnjo cerkve je bilo potrebnih 3685 težaških tlak in 2417 prevozov. Novo župnijsko cerkev je 30. avgusta 1828 slovesno posvetil goriški nadškof Jožef Wallant. Sedej je cerkvi preskrbel tudi nove orgle, ki jih je izdelal Mihael Vicig (Vičič) iz Črnič. Cerkev je dobila tudi križev pot, ki ga je naslikal kmet in podobar, Janez Grohar iz Sorice. Za potrebe župnišča je Sedej od družine Mreule odkupil stanovanjsko hišo in jo prezidal.
V času svojega službovanja je Sedej za gradbena dela porabil od 12 do 13 tisoč florintov. Posledično ga je tudi prizadelo obnašanje vaščanov Mirna, Peči, Rupe in Sovodenj, ki so se v revolucionarnem letu 1848 upirali dajatvam (desetini in četrtini). Kot kažejo zapisi iz rokopisa Pro memoria, so ga prav ti dogodki pripravili k razmisleku o upokojitvi. Leta 1850 je že živel na Gorici kot upokojenec, mirensko župnijo pa je prevzel Janez Eleršič.
Primorski slovenski biografski leksikon, snopič 14, str. 429-430.