ŠORLI, Peter

Peter Šorli je osnovno šolo dokončal v domači vasi, nato pa se je odpravil v Gorico, kjer je opravil pripravnico za srednjo šolo in prvi razred slovenske gimnazije v Gorici. Ob vstopu Italije v prvo svetovno vojno so v Gorici zaprli vse šole, zato je Šorli odšel v Šentvid pri Ljubljani, kjer je dokončal tamkajšnjo Škofijsko klasično gimnazijo. Leta 1922 je stopil v bogoslovje, v duhovnika pa je bil posvečen spomladi leta 1926. Pot božjega delavca je pričel kot kaplan v Tolminu, za tem pa je bil župnijski upravnik na Bukovem(1927-1933), župnik v Podmelcu(1933-1943), duhovnik pri nemških misijonskih redovnicah Regina apostolorum v Trstu. 2. oktobra leta 1944 so ga zaprli v tržaški zapor Coroneo, nato pa so ga še istega leta internirali v Dachau. Kasneje je bil pomožni duhovnik v kraju Fanzuolo pri Trevisu ter nazadnje slovenski kaplan pri Svetem Ivanu v Trstu (1945-1981).

V času delovanja v Tolminu je bil tajnik Prosvetne zveze v Gorici za tolminsko okrožje, na Bukovem in v Podmelcu pa je ustanovil Marijino družbo, ki je spodbujala slovensko kulturno udejstvovanje. Učil je verouk ter organiziral več prosvetnih prireditev in koncertov. Leta 1937 so mu oblasti poslale opomin (it.: ammonizione), v katerem je navedeno, da naj bi oviral razvoj Dopolavora in fašistične otroške helioterapske kolonije. Hkrati so fašistične oblasti za Petra Šorlija odredile konstanten policijski nadzor, ki je močno omejeval njegovo gibanje. Po enem letu so Šorliju poslali še svarilo (it.: diffida). Katoliško usmerjeni politiki na Goriškem so kljub fašističnemu nasilju ustanovili skrivno organizacijo z imenom Zveza božjih in narodnih delavcev, ki je služila za pomoč političnim zapornikom in internirancem. Eden izmed članov te zveze je bil tudi Peter Šorli. Leta 1943 je zaradi fašističnih pritiskov odšel iz Podmelca v Trst. Tam je bil član obveščevalne skupine, ki jo je vodil časnikar Jože Golec. V to skupino se je leto kasneje vtihotapil tajni agent nemške protiobveščevalne službe ter jih razkrinkal. Nemci so aretirali glavne člane skupine, veliko so jih ustrelili, Šorlija pa so po posredovanju okrožnega glavarja Wollsegerja poslali v Dachau, kjer je ostal vse do ameriške osvoboditve. Odpotoval je v Trst ter postal slovenski kaplan pri Sv. Ivanu v Trstu. Leta 1947 je sodeloval pri ustanovitvi nekomunistične organizacije Udruženje slovenskih in hrvaških socialcev za svobodno tržaško ozemlje. Kasneje se je organizacija pridružila Slovenski demokratski zvezi, v skupnem odboru obeh organizacij pa je bil Šorli tajnik. Organizaciji sta podpisali sporazum o enotnem javnem nastopanju, a je kmalu prišlo do notranjih trenj, zato se je Udruženje reorganiziralo in se preimenovalo v Slovensko krščansko socialno zvezo, v okviru katere je bil ustanovljen Prosvetni oddelek, ki je bil zaslužen za organizacijo prosvetnih večerov. Šorli je v imenu Zveze spisal vlogo za ustanovitev slovenskega klasičnega liceja v Trstu. Leta 1954 je bila ustanovljena Slovenska katoliška skupnost, njen tajnik pa ni bil nihče drug kot Šorli. Leta 1962 so ga s tajniškega mesta izrinili, kasneje pa se je SKS preimenovala v Slovensko ljudsko gibanje, katerega član je bil tudi Šorli.

Leta 1968 je odprl Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu, v letih po drugi svetovni vojni pa je poučeval verouk v osnovnih in srednjih šolah, dopisoval v Katoliški Glas, sodeloval pri Koledarju Goriške Mohorjeve družbe ter bil nedeljski pridigar na Radiu Trst.