SMEH, Anton

Otroštvo je preživel v Orešju na Bizeljskem, kjer je obiskoval osnovno šolo. Bil je deveti od desetih otrok v družini. Mama mu je umrla, ko je bil še otrok in zaradi težkega življenja je kmalu zapustil dom in sledil sestram na delo v Zagreb. Tu je opravljal različne poklice (rudar, pek itd.), ves čas pa se je spogledoval s fotografijo in filmsko kamero.

Filmsko pot je začel v Zagrebu leta 1924. Na začetku je snemal reportažne prispevke za francoska Pathé Journal in Gaumont, od leta 1926 za Stella-Film iz Zagreba. Zanj je posnel več reportaž, reklam in dokumentarnih filmov. Leta 1927 se je poskusil v glavni moški vlogi v filmu Ciganska kri (Ciganska krv), ki ga zaradi pomanjkanja denarja niso končali.

Kot snemalec je sodeloval pri snemanju celovečernega dokumentarnega filma Življenje in smrt Stjepana Radića (Stjepan Radić u životu i smrti). Leta 1931 se je zaposlil pri Jugoslovanskem prosvetnem filmu v Beogradu, kjer je poleg številnih dokumentarnih filmov posnel tudi nekatere umetniške filme v koprodukciji. Kot snemalec zunanjih prizorov je tako sodeloval pri snemanju jugoslovansko-češkega filma A življenje teče dalje (A život jde dál), zatem pa v koprodukciji z Avstrijo posnel turistično-umetniški film Otroci narave. Pred 2. svetovno vojno je bil eden od snemalcev prvega ohranjenega slovenskega zvočnega dokumentarnega filma Mladinski dnevi (1938). Snemanje celovečernega filma Ljubica in Janja je prekinila vojna. Med vojno je snemal boje na Sremski fronti ter osvoboditev Beograda in Zagreba.

Po sodelovanju pri snemanju filma V gorah Jugoslavije se je po koncu 2. svetovne vojne zaposlil pri Triglav filmu, kjer je snemal Filmski obzornik in kratke dokumentarne filme. Bil je glavni snemalec ali direktor fotografije prvih dokumentarnih filmov Mladina gradi (1946), Tujega nočemo, svojega ne damo (1947), Partizanske bolnice v Sloveniji (1948), Bodoči čuvarji neba (1949), Kurentovanje (1949), Planica 1949 (1949), Oton Župančič (1950), Plazovi na Tolminskem (1952), Mojster Plečnik (1952) in številnih drugih. Pogosto je omenjal, da je bilo to obdobje najsrečnejše v njegovem življenju. Kot zadnje njegovo delo so zabeleženi posnetki arhitekta Jožeta Plečnika.

Ob stoletnici rojstva so mu krajani Bizeljskega na mestu, kjer je nekdaj stala njegova rojstna hiša, postavili spominsko obeležje, po Orešju pa vodi tudi po njem poimenovana pešpot – Smehova pot.