Leta 1982 je v Ljubljani končal šolo za oblikovanje, smer grafika. Dve leti kasneje je v literarni reviji Mentor objavil svoj prvi (rahlo avtobiografski) strip Kdo je ubil risarja stripov. Od takrat je pod svojim imenom ali psevdonimom Ninel objavljal stripe in karikature v večini slovenskih časopisov in revij. Leta 1990 je izšel njegov prvi strip album Sperma in kri, ki s svojo hermetično vsebino in nekonvencionalno risbo ni presegel okvirjev undergrounda, zato se je Sitar leta 1992 odločil za komercialnejši pristop. V Dnevniku je začel objavljati dnevni humoristični strip v pasicah, Bučmanove, ki so izhajali celih deset let. Istega leta je tudi pustil službo grafičnega oblikovalca in se začel s stripom ukvarjati profesionalno.
Do zdaj je izdal trinajst žanrovsko precej različnih albumov, od otroških in najstniških pa do erotičnih in njemu najljubših družbeno-političnih, v katerih nastavlja ogledalo slovenski (predvsem desničarski) politiki in katoliški cerkvi. Poleg risanja se ukvarja tudi s stripovsko teorijo. Leta 2007, ob 80-letnici slovenskega stripa, je izdal prvo slovensko monografijo Zgodovina slovenskega stripa, kjer je v sliki in besedi predstavi 80 najpomembnejših domačih avtorjev. Sicer pa se Sitar uvršča v Tretjo generacijo slovenskih striparjev (skupaj s Tomažem Lavričem, Zoranom Smiljanićem, Dušanom Kastelicem…), ki je konec osemdesetih let formirala takoimenovani Novi slovenski strip, osvobojen vseh predsodkov do politike, cerkve in seksa.
Najpomembnejša dela:
Sperma in kri (1990), Ženska, ki se ljubi z mačkom (1998), Črni možje, bele kosti (1999), Štiri tisoč (2001), Zgodba o bogu (2004), Glave (2006), Dnevnik Ane Tank (2008)
I. Čerčnik: Slovenski strip, Celje 1996
I. Lasić: Crkva je vječna kao i glupost (intervju), Feral Tribune, Split 2006
I. Sitar: Zgodovina slovenskega stripa 1927 – 2007, Ljubljana 2007
E. Vrbnjak: Proslavljati smo začeli že aprila (intervju), Ampak, Ljubljana 2007
P. Ikonić: Zvitorepec iz dizajnerske (intervju), Think Tank, Leskovac 2008