SILIČ, Vladimir

Otroštvo je preživel v delavski družini v rodni vasi. Oče je bil po poklicu zidar, mati šivilja. V družini sta bila še mlajša brat in sestra. Kot otrok je pasel krave in pomagal pri različnih kmečkih opravilih. Že takrat so se mu nehote v spomin zapisovale vaške šege, običaji, zgodbe in različna doživetja vaškega okolja. Osnovno šolo je obiskoval v Ribnem in na Bledu. Šolanje je nadaljeval na poklicni šoli v Radovljici in si v treh letih pridobil poklic strojnega ključavničarja. V tem obdobju je opravljal vajeništvo v Tovarni verig Lesce, kjer se je nato tudi zaposlil in se izučil še za orodjarja.

Po nekaj letih dela in odsluženem vojaškem roku se je vpisal v srednjo tehniško šolo. Šolal se je dopisno ob delu in pridobil poklic strojnega tehnika. Približno na polovici šolanja so ga v tovarni premestili na mesto terminarja. Kmalu je ugotovil, da podatki, ki jih je dobival, niso bili točni, zato je od nadrejenih zahteval, da zadevo uredijo. Ker je niso, je bil svojo željo premeščen v kalilnico. Po končani tehnični šoli so mu ponudili mesto v komerciali za prodajalca ali v obratu za delovodjo. Izbral je slednje in hkrati prevzel še politične zadolžitve, saj je vstopil v Zvezo komunistov (ZK). Šolanje je nadaljeval na višji šoli za organizacijo v Kranju, smer računalništvo. Še pred zaključkom je bil premeščen v kadrovski oddelek na delovno mesto samostojnega analitika za osebne dohodke. Delo mu je ustrezalo, a sprožalo številne konflikte, zato je sprejel povabilo novo nastajajočega Centra za obrambno usposabljanje v Poljčah, kjer je prevzel mesto pomočnika načelnika. Po dveh letih je kandidiral za predsednika Občinskega sveta Zveze sindikatov in bil izvoljen. Po zaključenem mandatu se je prijavil na razpis za direktorja tovarne strojev in naprav LIP FILBO v Bohinjski Bistrici in bil izbran. Funkcijo je v turbulentnih časih opravljal 11 let in se nato upokojil ter tako zaključil poklicno pot od pastirčka in vajenca do direktorja.

Leta 1990 je prevzel funkcijo predsednika Območne organizacije Stranke demokratične prenove (SDP), naslednice ZK, ki se je kasneje preimenovala v Socialne demokrate (SD). Tri mandate je kot svetnik blejske občine deloval v lokalni politiki. Iz nje se je dokončno umaknil po globokem razočaranju nad takratnim predsednikom SD Borutom Pahorjem.

Bil je tudi podpredsednik Turističnega društva Bled in predsednik sekcije Ljubitelji Dobre gore, ki je urejala pohodne poti na Bledu in v njegovi bližnji okolici. Po upokojitvi se je še intenzivneje posvetil zbiranju in zapisovanju naše kulturne dediščine. Njegov arhiv obsega tisoče fotografij starih vrat, hiš, cerkva, kozolcev ipd. Zbral je ledinska in hišna imena občine Bled in v vodniku leta 2015 predstavil njene pohodne poti. Z navigacijsko napravo je prehodil 180 kilometrov in pri tem začrtal 21 različnih pohodnih poti v razdalji 135 kilometrov. Poleg tega zbira pregovore, izštevanke in manj znane besede. Zapisuje tudi kroniko blejske občine. Prav posebno mesto v njegovem srcu ima njegova rojstna vas z vaščani, ki ji je posvetil dve knjigi. Po spominih iz otroških dni je zapisal vaške zgodbe, ki so vzporedno pisane v knjižnem in narečnem jeziku. Za slovenski prostor in našo kulturno dediščino je pomembno delo o rezljanih vratih na Slovenskem, ki jih je s soprogo zbiral in fotografiral celo desetletje. Objavil je tudi več prispevkov v Razgledih Muzejskega društva Bled.