SEDEJ, Frančišek Borgia

Sedej Frančišek Borgia, 10. gor. nadškof, r. kmetu Lovru (»Anžigovcu«) in Mariji r. Bevk v Cerknem na Goriškem. S. je obiskoval 2 razred osnovne šole v Cerknem, zaradi nenavadne nadarjenosti so ga poslali na normalko v Gorico; tu je, stanujoč v malem semenišču, odlično končal 7. razred državne gimnazije, po opravljeni vojaščini še 8. razred z maturo (1873) na frančiškanski gimnaziji na Kostanjevici pri Gorici, hkrati pa 1. letnik bogosl. v Gorici in bil 1877 ord. Po kratkem kaplanovanju v Cerknem in Šebreljah ga je gor. nadškof A. Gollmayer poslal na Dunaj v Avguštinej (1878—okt. 1882). Tu se je Sedej posvetil bibličnim vedam in orientalskim jezikom (prom. 1883); s fakultetno štipendijo je potoval v Palestino. Po vrnitvi je bil kaplan na gor. Travniku, hkrati katehet na dekl. šoli gor. uršulink, potem prefekt in knjižničar v osred. bogosl. semenišču. Kot profesor (1883–9) na bogoslov. učilišču je sledil Š. Kociančiču in učil bibl. vede Stare zaveze ter semitske jezike. Nov. 1889 — sept. 1898 je bil S. dvorni kaplan in študij. ravnatelj bibličnih ved, knjižničar in ekonom v Avguštineju na Dunaju ter naslednik M. Napotnika; v tem času je mnogo potoval po Balkanu, Italiji, Franciji in Nem. ter pisal članke. Na Dunaju je ustanovil akad. društvo Danica, predsedoval dijaš. podpor. društvu in bil blagajnik Ambrozijevega društva. L. 1898 ga je pozval kardinal J. Missia v Gor., kjer je S. postal kanonik, stol. župnik in dekan. V osred. bogosl. učilišču je po J. Pavlici prevzel še predavanja o Novi zavezi. Bil je tudi član dež. šol. sveta, škofij. nadzornik slov. in nem. šol. Jan. 1906 ga je cesar predlagal, febr. sv. stolica potrdila za gor. nadškofa in metropolita ilirskega, marca so ga posvetili in ustoličili. Ko so v 1. svet. vojni granate padale na škofij. vrt, je S. odpeljal vodstvo, gojence in knjižnico bogosl. semenišča v cistercijan. samostan Stična na Dol., kamor se je po kratkem bivanju v Vipavi in Ravnah pri Cerknem tudi sam odpravil. L. 1918 se je vrnil v Gor., začasno upravljal Italiji pripadle dele bližnjih škofij: postojnski, trnovski, vipavski, idrijski dekanat ter Trbiž s Kanalsko dolino. Zaradi nevzdržnega pritiska italij. fašist. oblasti se je po 25 letih škofovanja umaknil: 23. okt. 1931 je bila njegova odpoved v Rimu sprejeta, sam pa imenovan za naslov škofa eginskega; čez dober mesec je umrl, pokopan je v cerkvi na Sv. gori.

Nadškofa Sedeja so močno zanimala verska in socialna vprašanja (gl. pastirske liste 1907, 1910, 1912, 1924; 1929 poudarja važnost materinščine pri kršč. nauku) V 1. svet. vojni je ukazal duhovnikom oditi s svojimi župljani v pregnanstvo; pobudil je pomožne odbore za podporo beguncev na Dunaju in v Ljubljani. Da bi bolje usposobil duhovništvo za dela med ljudstvom, je uvedel dvakrat na leto dekanij. konference; organiziral cerkv. društva, uspele evh. kongrese in ljud. misijone; pobudil zadruge za obnovo pa vojni poškodovanih cerkva (v 11 letih 62 spet pozidanih) in odbor za obnovo svetogorskega svetišča, kamor so prenesli medtem v Lj. spravljeno sveto podobo. Z bogatim, na Dunaju in v svetovnih muzejih pridobljenim znanjem, se je S. na vizitacijah posebno zanimal za likovno umetnost. Pridobil je umetnost. zgodovinarja dr. Karla Drexlerja, da je predaval umetnost. zgod. na bogosl. semenišču. S. je tudi oskrbel 2 tečaja (1908, 1911) za cerkv. umetnost ter skušal urediti škofijski muzej na znanstveni podlagi. Uvedel je nov Cerkveni molitvenik (benedikcional) za slovenski del škofije in posebej za furlanskega (1931–2).

Sedej je bil narodnostno globoko zaveden, vendar širokopotezen tudi za Furlane in Italijane. Zgradil je 1908–12 gor. malo semenišče, kjer je poskrbel za narodnostno vzgojo duhovnikov in laikov. Ko je italij. fašizem izrinil iz osnovnih. šol slovenščino, so S-evi duhovniki učili otroke tudi slov. branja in pisanja. S. se je dosledno upiral nastavitvi italij. duhovnikov v slov. krajih; ko so v Istri fašisti divje preganjali ondotno slov. duhovščino, je S. v njeno zaščito dosegel posebno papeževo okrožnico. Kljub sramotilnim demonstracijam, blatenju pa časopisih in javnih napadih je osnoval za Slovence: Prosvetno zvezo, Zadružno zvezo, KTD, GMD in M.

Pisec. Že kot gimnazijec (»Matic«) je S. sodeloval pri dom. listu Lipa.Na počitnicah je s Štrekljem nabiral po vaseh pesmi in pravljice; pesmim, ki jih je zapela Pagonova Mica, je napisal napeve. Nar. blago je pošiljal Baudouinu de Courtenayu, ki ga je objavil; kot prof. bogosl. je svojo in bivših gor. dijakov zbirko nar. pesmi izročil Štreklju. Iz svoje prave stroke — biblične vede — je S. objavil razprave: o sedemletni lakoti za časa Jožefa Egipt, o klinopisnih spomenikih, tičočih se sv. pisma, o znova najdenih spomenikih z ozirom na sv. pismo; o Davidu Frid. Straussu in spisih E. Renana. Ocenil je Klofutarjev Commentarius in evang. s. Matthaei. Poljudno je razlagal Križev pot v Jeruzalemu in napisal zgodovinska spisa Die iilyrische Kirchenprovinz ter Das Fürsterzbistum Görz .

Kot dober pevec in igralec na klavir, harmonij in orgle je bil S. vodilen cecilijanec na Goriškem. Že 1883 se je trudil za ustanovitev Cecilijanskega društva za gor. nadškofijo, bil je član glav. odbora, pozneje predsednik. Reformiral je cerkv. glasbo in petje s tečaji za duhovnike in zborovodje (zlasti 1907 v Gor.). Pisal je v Folium periodicum o tekstu in jeziku sakralne glasbe, o gregorijanskem petju, o orglah in drugih glasbilih, in posameznih delih liturgije.

S. je bil iskren prijatelj S. Gregorčiču in ga pregovoril, da je le-ta prepesnil biblične tekste. Napisal mu je tudi Uvod v knjigo Job. Izobraženi S. (obvladal je nad 10 jezikov) je ostal preprost, tesno povezan z življenjem; pravičen, do skrajnosti dosleden, kadar je šlo za načela, mehak do človeka. Z neustrašeno odkritostjo se je boril za resnico, da je prisilil tudi nasprotnike do spoštovanja. Njegova rojstna, od 1665 stoječa hiša je bila med 2. svetovno vojno porušena, potem obnovljena in nanjo vzidana spominska plošča.