SEDEJ, Alojz

Oče Ferdinand je bil carinski uradnik, mati Marija Berlot pa gospodinja. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Gorici, kjer je leta 1912 tudi maturiral. Sledil je študij prava v Gradcu, kjer je hkrati delal tudi v odvetniški pisarni dr. Dinka Puca. Študija ni dokončal, saj so ga jeseni vpoklicali v avstrijsko vojsko ter poslali na rusko fronto.

Leta 1915 je prišel v rusko ujetništvo. 30. aprila 1917 je iz Tare v Sibiriji preko časopisa Slovenski narod poslal »pozdrav našim bratom ob Soči«. Leta 1918 se je v Tari tudi oženil ter se nato, po lastni pripovedi, tudi boril kot poveljnik oddelka v Rdeči armadi (Harkov, Kremenčug, Poltava). Delal je tudi v ukrajinskem komisariatu za zunanje zadeve.

Leta 1923 se je z družino vrnil v Ljubljano, kjer se je priključil Komunistični partiji Jugoslavije (KPJ), ki je takrat delovala še ilegalno. Postal je tudi zelo aktiven funkcionar Neodvisne delavske stranke Jsle, ki pa je delovala legalno. Stranka mu je priskrbela službo na ljubljanskem magistratu. Tu je deloval dolga leta, čeprav je bil vmes nekaj časa tudi odpuščen. Vzrok temu je bil sodni pregon. Sedej je prišel tudi v vodstvo t.i. Proletarskih akcijskih čet, izkazal pa se je tudi kot navdušujoč govornik na delavskih shodih. Enega takih govorov je imel leta 1924 na prvomajski proslavi v Trbovlju.

Zaradi revolucionarne vsebine ga je celjsko okrožno sodišče avgusta 1924 obsodilo na 18-mesečno prestajanje zaporne kazni, a je v mariborski kaznilnici presedel le 11. Skupaj z drugima voditeljema komunistov oz. t.i. dekalistov Cirilom Štukljem in Ivanom Makucem se je predvsem v pogledu strokovnega združevanja vse bolj približeval socialistom. To je privedlo do spora z levo frakcijo, ki je bila v teh pogledih bolj pravoverna. Začela so se medsebojna obtoževanja v obliki izdajanja letakov. Leta 1925 se je spor končal z izključitvijo Štukljeve skupine iz partije. Ti so zato ustanovili svojo skupino, se poimenovali Zedinjenje ter začeli izdajati časopis Delo. S tem dejanjem se je zaključila likvidatorska kriza v Komunistični partiji (KP). Sedej se je počasi pridružil pri delu Socialistične stranke Jsle. Ob prvih volitvah v Delavsko zbornico je vodil volilno pisarno. Sledila je funkcija podpredsednika upravnega odbora Delavske zbornice, v letih 1933 do 1937 pa je deloval tudi kot predsednik.

Februarja 1934 je postal član izvršilnega odbora novoustanovljene Socialistične stranke, v času od 1936 do 1938 pa je predsedoval vodstvu socialističnih sindikatov oz. Strokovni komisiji po odstavitvi Franca Leskovška. Na vsedelavskem zletu Svobode, ki je potekal 7. julija 1935 v Celju, je nastopil kot glavni govornik. Takratna oblast je na podlagi odlomkov iz njegovega govora utemeljila razpust Svobode. Sledile so različne zaposlitve v socialističnih organizacijah, dokler ni ponovno dobil službo v ljubljanskem mestnem odboru. Tu je deloval najprej kot pisarniški uradnik, nato pa kot višji oficial ter višji pisarniški pristav vse do upokojitve leta 1952.