ŠALAMUN, Tomaž

Gimnazijo je končal v Kopru (1960), študij zgodovine in umetnostne zgodovine pa v Ljubljani (1965). Med študijem je sodeloval s skupino OHO, v kateri je deloval tudi njegov brat, slikar Andraž Šalamun. Leta 1969 se je zaposlil kot pripravnik v Moderni galeriji (Ljubljana), leta 1971 pa kot asistent za umetnostno zgodovino na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Leta 1970 je bil na trimesečnem podiplomskem študiju v Pizi. Julija istega leta ga je povabil newyorški muzej moderne umetnosti (MOMA) kot člana skupine OHO; tam je ostal mesec dni. V jeseni 1971 je bil povabljen v ZDA na univerzo v Iowi (1971–72). Tam je deloval na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo. Kasneje je bil na povabilo ameriške umetnostne kolonije v Yaddo še trikrat po dva meseca v ZDA (1974, 1979, 1986), kjer je ustvarjal (večina Šalamunovih pesmi je nastala v tujini). Pesniti je začel v Perspektivah 1963–64. Bil je član OHO in je z njo razstavljal v Ljubljani, Beogradu, Zagrebu, New Yorku in samostojno v Kranju. Slovenski klasik je postal leta 1993 z izbranimi pesmimi v renomirani zbirki Kondor. Leta 2005 je bil izvoljen za izrednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, leta 2013 pa za rednega. Šalamun je bil tri leta slovenski kulturni ataše v New Yorku.

Izdal je več kot 42 pesniških zbirk in je tako zagotovo najplodovitejši slovenski pesnik. Že s prvo zbirko je odprl vrata v takšen pesniški svet, kakršnega dotlej nismo poznali. To je svet prezrtih doživetij ali pa svet, ki je bil upesnjen tudi že pred njim. Šalamun ga je izpovedal s posebnim svojim jezikom. S tem jezikom je vpeljal v poezijo besede, ki so prej v pesmih veljale za tabu. Vendar, vpeljal jih je na tak način, da so se neizbežno prilegale v njegove pesnitve. S tam je nakazal poeziji pot v široko prostost. Zato je med njegovimi nasledniki poglavitna misel čut za pesniško osvobojenost, ki pa jo je prinesel Šalamun.
Nikoli ne piše v prvi osebi. Pesniški jaz se pri Šalamunu skriva v jeziku in v skritem pripovedovalcu, ki govori v hitro spremenljivih asociacijah, z neprizadetimi, ironičnimi in s posmehljivimi besedami, tako da nikjer ne pripoveduje pesmi neposredno iz sebe, ampak jo govorijo besede, z glasom skorajda neprizadetega pesnika, ki se igra vragolijaste igre pred bralčevimi očmi. S to poezijo se je človek, krona stvarstva, umaknil v skrivališče med stvari. Kot da bi spregovorile stvari, svet, ljudje in skriti pesnik iz otroškega skrivališča nedolžnosti. Otroška nedolžnost pa ima to lastnost, da je neposredna, da zmore imenovati tisto, kar je neimenljivo, in tudi tisto, kar je zamolčano in kar je prepovedano. Stvari in pesniški svet so zasačeni na zahrbten način, imenovani so z drugačnimi besedami, in tako zasijejo v novi in sveži luči, spregovorijo z drugačnim glasom in so na ta način prebujeni v novo življenje. Ukradeni so sami sebi, prineseni v tatinskih Šalamunovih rokah in postavljeni v nov pesniški dan.
Njegovi verzi so vklenjeni v trdno zgradbo forme, ki jo je pesnik sam iznašel in je zato neponovljiva.

Prevedenih je več kot 30 njegovih knjig, ki so doslej izšle prevedene v 18 jezikov.