SAJE, Radoslav

Rodil se je v narodno zavedni železničarski družini očetu Jakobu Sajetu in njegovi tretji ženi Mariji, roj. Inglič, kot tretji otrok. Njegovi sorojenci so imeli vsi slovanska imena. Sestra Marija Saje – Zora je postala profesorica in romanistka.

Leta 1914 se je družina preselila v Semič, kjer je oče sprejel mesto postajenačelnika. Ko je umrl za špansko gripo, se je mati po koncu prve svetovne vojne s petimi otroki vrnila v Novo mesto, kjer je Radoslav začel obiskovati osnovno šolo. Leta 1922 se je vpisal na novomeško gimnazijo, kjer je leta 1930 maturiral. Nato se je vpisal na Pomorsko vojno akademijo v Dubrovniku, ki jo je kot njegov starejši brat Baldomir Saje zaključil leta 1933 in postal poročnik bojne ladje mornarice Kraljevine Jugoslavije.

Specializiral se je v podmorništvu in torpedistiki ter bil v predvojnem obdobju kot navigacijski oficir vkrcan na vojno ladjo, nato torpedno ladjo ter od leta 1937 na dve podmornici. Ob napadu na Kraljevino Jugoslavijo leta 1941 je kot torpedni oficir deloval na podmornici Nebojša, ki je v kratki vojni opravljala vojaške naloge na Jadranu. Po kapitulaciji Jugoslavije leta 1941 se je septembra iz Tivta, kjer se je leto prej poročil in imel kasneje v zakonu dva otroka, vrnil v Novo mesto ter se vpisal na gradbeno fakulteto v Ljubljani. Marca naslednje leto je bil interniran v koncentracijsko taborišče Gonars in nato v taborišče blizu Padove, kjer je pristopil k odporniški skupini OF z neuradnim imenom Jadran. Aprila leta 1943 se je iz taborišča vrnil v Tivat, a je bil od avgusta do oktobra leta 1943 zaprt na Prevlaki (vhod v Boko Kotorsko). Nato je v Tivtu kmetoval na posestvu očeta svoje žene. V NOV je vstopil oktobra leta 1944 in postal referent za zveze in orožje v mornariški postaje Boka V. pomorskega sektorja Jugoslovanske ratne mornarice. Decembra leta 1944 je bil ob hudi eksploziji nemške mine, ki je potopila potniško ladjo Cetinje blizu Tivta, težko ranjen.

Po dolgotrajnem zdravljenju je začel decembra leta 1945 opravljati službo referenta za poučevanje Mornariške oficirske šole (MOŠ) v Dubrovniku in kasneje v Divuljah pri Splitu. Od leta 1946 je bil razredni starešina I. razreda Vojno pomorske akademije, zatem učitelj astronomske navigacije in matematike ter predavatelj teorije verjetnosti in napak, iz katere je napisal učbenik, ki je predstavljal strokovno novost v zgodovini akademije. Februarja leta 1952 je kot izrazit tehnični talent postal prvi načelnik tehniškega biroja mornarice, od septembra leta 1952 do leta 1954 načelnik Mornariškega tehničnega inštituta in od leta 1956 do leta 1959 načelnik Inštituta za mornariško oborožitev in opremo (IMNO). Na generalskem položaju je nekaj časa opravljal tudi funkcijo vršilca dolžnosti načelnika Uprave mornariško-tehničnih inštitutov. Poleg navedenih dolžnosti je vodil Torpedni oddelek v torpedistiki (razvoj in osvajanje novih torped in torpednih cevi) in podmorništvu (torpedna oborožitev in periskopi).

Vrsto let je služboval v Splitu in kasneje v Zagrebu, kjer je na Brodarskem inštitutu leta 1968 kot kaptan bojne ladje sklenil svojo kariero. Vzgojil je številne generacije pomorcev in tehničnih strokovnjakov ter tudi po upokojitvi ostal povezan s svojo ustanovo. Pokopan je v grobu Sajetove rodbine v Novem mestu.