RUTAR, Simon

Očetu Janezu in materi Mariji (roj. Pušnar) se je rodilo devet otrok, Simon je bil prvi. Njegova rojstna hiša ne stoji več, njihova domačija »pri Mohu« pa še. Tja so se preselili, ko je bil star dve leti.

Ker je bilo do šole daleč, ga je sprva brati in pisati učila mati, tudi domači župnik, potem pa so ga z osmimi leti poslali k stricu Lovrencu, očetovemu bratu, duhovniku in pomožnemu učitelju v Ravnici pri Grgarju. Družina si je močno želela, da bi postal duhovnik.

V Gorici je obiskoval normalko in nato gimnazijo, kjer je leta 1872 maturiral z odličnim uspehom. Duhovniškega poklica si ni želel, zato je v Trstu najprej odslužil prostovoljni vojaški rok, potem pa od tam jeseni 1873 odšel naravnost na študij v Gradec. Preden je dobil štipendijo, se je težko prebijal in trpel tudi lakoto. Študiral je zgodovino in zemljepis ter nemščino kot stranski predmet; opravil je profesorski izpit za poučevanje v nemškem, slovenskem (1877) in kasneje tudi srbohrvaškem jeziku (1879). Več o njegovi mladosti vemo tudi po zaslugi dnevnika, ki ga je pisal v gimnazijskih in študentskih letih.

Najprej je bil suplent na gimnaziji v Gorici, potem je bil za eno leto mobiliziran. Od leta 1880 do smrti je služboval kot učitelj: v Kotarju (1880‒81), v Splitu (1881‒1889), kjer je deloval tudi v arheološkem muzeju kot asistent in konservator, in v Ljubljani (1889‒1903).

Opisovali so ga kot blagega in dobrosrčnega, čeprav je na zunaj deloval bolj okorno. Poročil se ni, njegovo življenje je močno zaznamovala nesrečna ljubezen. Zadnja leta je imel težave z zdravjem. Umrl je tragične smrti na svojem domu, kjer se mu je ob sveči vnela nočna obleka in je podlegel opeklinam. Pokopan je v spominskem parku Navje v Ljubljani.

Simon Rutar sodi med peščico zgodovinarjev, ki so pri nas postavili temelje zgodovini kot znanosti. Njegova obsežna bibliografija obsega več kot 300 enot: člankov, knjig, separatov, ocen, knjižnih poročil, novic in drugih zapisov. Objavljal je v Soči, Ljubljanskem zvonu, Zori, Slovenskem narodu in drugje ter v številnih tujih strokovnih časopisih in revijah.

Domoznanstvo in zgodovina sta ga zanimala že kot dijaka in o tolminskem glavarstvu je gradivo zbiral že kot gimnazijec; po petih predelavah je leta 1882 izšla Zgodovina Tolminskega, njegova prva knjiga.

Za Slovensko matico je nato pripravil več opisov Primorja, zaradi česar je Primorsko ponovno prepotoval: o Trstu in mejni grofiji Istri, o Goriški in Gradiščanski (prva obsežna zgodovina Goriške v slovenskem jeziku), o Beneški Sloveniji.

Pisal je tudi o arheologiji, udejstvoval se je na literarnem področju kot pisec, pesnik in prevajalec ter zbiral narodne pesmi in drugo blago.

Kot ugleden strokovnjak in profesor je prejel namensko štipendijo za potovanja in del šolskega leta 1892/93 potoval pa Italiji in Grčiji ter se skozi Carigrad, Sofijo in Beograd vrnil domov. Potovanja je sproti opisoval v člankih v Slovenskem narodu.