Osnovno šolo je končal v Čadrgu, nato pa se je na mlekarskih tečajih v Tolminu in Škofji Loki izučil za mlekarja. Bil je zelo razgledan. Po prepovedi prosvetnih društev je ustanovil in tudi vodil tajno knjižnico in mladinsko društvo. Leta 1926 je sodeloval pri ustanovitvi tajne celice v Čadrgu. V okviru celice je skupaj z ostalimi člani delil ilegalni tisk. Po letu 1930, ko so aretirali njegovega brata, je prevzel zveze z organizacijo TIGR in se sestajal z njenimi glavnimi možmi, od njih je prejemal tudi ilegalno literaturo. Z Jakobom Rutarjem je sodelovalo več tigrovcev iz okolice Tolmina;skupaj so zbirali podatke o fašističnih nasiljih in razdeljevali literaturo. Skrivno bazo so imeli na planini Govnjač. Tja so iz Volč pripeljali tudi pisalni in ciklostilni stroj, eksploziv ekrazit in druge pripomočke za organiziraj protifašistični boj. Rutar je skrival protifašiste na begu in jih vodil prek državne meje v Jugoslavijo.
V svoji vasi je Rutar spodbujal šolske otroke k bojkotu pouka v šoli. Učenci so italijanski učiteljici vračali uniforme Balile (organizacija Opera Nazionale Balila), tigrovci pa so jo ponoči strašili, tako da v šoli ni mogla uveljavljati avtoritete. Fašistična policija je Rutarja aretirala na domu. Aretirali so ga na podlagi zaplenjenega pisma v katerem je bilo omenjeno njegovo ime. K sreči ga je rešil brat Matija Rutar, ki je onesposobil dva karabinjerja in mu pomagal prebežati v Jugoslavijo. Po tem dogodku je fašistična policija intenzivno iskala oba brata – preiskali so vse hiše v Čadrgu, okoliške senike, hiše družin s priimkom Rutar, a ju niso našli. Tudi po begu je Rutar še naprej sodeloval v organizaciji TIGR, skupaj z bratom pa se je leta 1941 pridružil Osvobodilni fronti. Gestapo ju je označil za izdajalca in vneto preganjal. Brata Matijo Rutarja so gestapovci ujeli, Jakob Rutar pa je ušel k partizanom in kasneje iz Gorenjske prišel na Primorsko ter ostal v NOV do osvoboditve. Ko se je vojna končala, se je zaposlil na zadrugi v Tolminu.
Primorski slovenski biografski leksikon, 13. snopič, Gorica 1987, str. 250-251