ROPAS, Milan

Izhajal je iz ugledne, vsestransko glasbeno dejavne družine, ki je v Novem mestu pustila pomemben pečat. Oče Lavoslav se je kot mlad mož iz Črnega Vrha pri Taboru preselil v Novo mesto, se tam uveljavil, poročil s Franjo Jazbec in imel v zakonu z njo poleg Milana še sina Lavoslava ter hčeri Ervino Ropas in Zoro Ropas. Stric po očetovi strani Martin Ropas je bil v Celju priznan izdelovalec klavirjev.

Med prvo svetovno vojno, leta 1916, je Milan maturiral na novomeški gimnaziji, se vpisal na medicinsko fakulteto v Gradcu, a bil kmalu mobiliziran ter dodeljen vojaškemu sanitetnemu oddelku. V negotovih povojnih razmerah je na avstrijskem Štajerskem, kot njegov graški sostanovalec Marijan Polenšek, dejansko začel študirati medicino in aprila leta 1925 tudi promoviral. Pripravništvo je opravil v splošni bolnici v Ljubljani.

Od oktobra 1926 do januarja 1928 je bil sekundarij v novomeški moški bolnici. V Novem mestu, v Fichtenauovi hiši na Glavnem trgu, je nato odprl zasebno ordinacijo ter kot zdravnik humanitarnega fonda državnih železnic v Ljubljani prevzel tudi ambulanto za železničarje v Novem mestu. Leta 1930 se je poročil s hčerjo novomeškega trgovca Valči Barborič. Naslednje leto je bil imenovan za zdravnika združene zdravstvene občine Novo mesto z okolico in na tem mestu ostal do leta 1935. Med drugo svetovno vojno je deloval v partizanih in v sanitetnem odseku Osvobodilne fronte. Po vojni je kot večina nadaljeval svoje delo in prevzel še nove naloge. Od leta 1947 do 1950 je vodil Otroški dispanzer v zdravstvenem domu na Mej vrti v Novem mestu, ki ga je pred in za njim vodila pediatrinja Suzana Furlan.

Tako kot njegov oče je bil tudi Milan v predvojnem obdobju viden član sokolskega društva, igral je v njegovem orkestru, imel zdravstvena predavanja v Sokolskem domu ter kot pomožni učitelj predaval na kmetijski šoli na Grmu. Bil je podpornik narodnoobrambne in šolske organizacije Družbe svetega Cirila in Metoda ter rad daroval tudi v dobrodelne namene. Poleg glasbenega je razvijal že v gimnaziji opažen risarski talent, s katerim je portretiral tudi vrsto novomeških osebnosti. V prvi vrsti pa se je uveljavil kot odličen internist in diagnostik ter se še posebej poglabljal v študije in zdravljenje kožnih bolezni.