RAVNIKAR, Edvard

Njegov oče Josip je bil trgovec, mati Marija, roj. Premru, je bila gospodinja. Otroštvo je sprva preživljal v rodnem Novem mestu, zatem se je družina preselila v Pulj in nato v Ljubljano, kjer  je obiskoval osnovno šolo in realko ter leta 1926 maturiral. Arhitekturo je v letih 1926–1930 študiral na Dunaju, nadaljeval pa na oddelku za arhitekturo Tehnične fakultete v Ljubljani, kjer je leta 1935 diplomiral pri profesorju Jožetu Plečniku. Leta 1939 se je izpopolnjeval v ateljeju Le Corbusiera v Parizu. Med drugo svetovno vojno je bil sodelavec Osvobodilne fronte, po aretaciji in zaprtju leta 1942 je med ilegalnim bivanjem v Ljubljani izdeloval grafične osnutke za partizanske publikacije, plakate, denarne bone idr.

Od leta 1946 do upokojitve leta 1980 je bil profesor na šoli za arhitekturo v Ljubljani, bil je tudi njen predstojnik. Njegovo delo obsega področja arhitekture in urbanizma, oblikovanja, likovne umetnosti in arhitekturno publicistiko. Med njegovimi najpomembnejšimi deli so stavba Okrajnega ljudskega odbora v Kranju, stavbni kompleks Trga republike in stanovanjsko-poslovni kompleks Ferantov vrt v Ljubljani, med prvimi pa kostnica padlih v prvi svetovni vojni na ljubljanskem pokopališču in ljubljanska Moderna galerija. V njegovem opusu izstopata tudi dve spominski ureditvi, grobišči v Begunjah in na Rabu, ter npr. zelo vpliven načrt idealne soseske za pet tisoč prebivalcev (1958). Zelo plodno je bilo Ravnikarjevo delo pri popularizaciji arhitekture v domačem in tujem tisku. Bil je tudi pobudnik za nastanek prve slovenske samostojne revije Arhitekt.

Ravnikar je eden najvidnejših slovenskih arhitektov po drugi svetovni vojni in nosilec sprememb v arhitekturi, tudi s poskusom reforme študija arhitekture (t.i. »Smer B«, 1960/1961 ). Bil je član Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter imel naslov zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani, Tehniška univerza v Gradcu pa mu je leta 1988 podelila častni doktorat. Bil je tudi ustanovni in častni član Društva arhitektov.

Sodeloval je na številnih slovenskih in mednarodnih natečajih, kjer je osvojil veliko visokih priznanj, 17 prvih nagrad, a glede na število zmag na natečajih je bilo relativno malo realizacij. Med drugim je leta 1964 prejel nagrado ex aequo za natečajni načrt ureditve umetnega otoka Tronchetto v Benetkah (izvedbeni načrti 1965-1967), ki pa ni bil realiziran. Poleg številnih drugih nagrad je prejel dve Prešernovi in dve Plečnikovi nagradi.