RAMOVŠ, Anton

Osnovno šolo je obiskoval v Selcih, klasično gimnazijo pa v Šentvidu pri Ljubljani in v Kranju, kjer je leta 1946 maturiral. Študij je nadaljeval na Prirodoslovno–matematični fakulteti v Ljubljani. Diplomiral je l. 1950 iz geologije in paleontologije, l. 1956 pa doktoriral z disertacijo Razvoj zgornjega perma v Loških in Polhograjskih hribih. Na isti fakulteti je bil zaposlen v letih 1951-92, najprej na Geološko-paleontološkem inštitutu, od l. 1961 na Katedri za geologijo in paleontologijo FNT, od l. 1970 kot njen predstojnik. Bil je mentor številnim diplomantom in doktorjem geologije. Izpopolnjeval se je na Dunaju, v Gradcu, Londonu, Tübingenu, Frankfurtu in Marburgu.
Ukvarjal se je predvsem s stratigrafsko razdelitvijo paleozojskih in mezozojskih skladov v Sloveniji ter preučeval karbonske in permske ramenonožce, kasneje zlasti konodonte (primitivni vretenčarji). Opisal je več novih taksonov, po njem so poimenovali 1 družino, 3 rodove in 5 novih vrst. Postavil je več geoloških in paleontoloških zbirk v različnih ustanovah, med drugim geološko zbirko v Loškem muzeju in zbirko kamnin za muzej v Železnikih. Predaval je na zborovanjih doma in v tujini in vodil več domačih in mednarodnih raziskovalnih projektov, med njimi 3 Unescove. Vodil je srednješolske raziskovalne mladinske tabore in izvajal seminarje za srednješolske predavatelje. Bil je predsednik Slovenskega geološkega društva (1956-59) in urednik revije Proteus (1969-75). Upokojil se je leta 1992.Je avtor več monografij, učbenikov ter preko 500 znanstvenih in poljudnih člankov v domači in tuji periodiki. V 60. letih je Mladinska knjiga izdala serijo njegovih knjižic Mladi geolog. Poljudnoznanstvene prispevke je pisal predvsem za reviji Proteus in Loški razgledi. Uredil je 6 vodnikov po loškem ozemlju (Ratitovec, Blegoš, Sorica in Soriška planina, Dražgoše, Sv. Miklavž nad Selci, Lubnik) in 3 zvezke biografij in bibliografij predavateljev ljubljanske univerze.Leta 2003 je škofjeloškemu muzeju podaril svojo paleontološko zbirko, Zgodovinskemu arhivu Ljubljana, Enota Škofja Loka osebno korespondenco, Knjižnici Ivana Tavčarja Škofja Loka pa več tisoč enot strokovnega gradiva. Sodeloval je pri obnovi cerkve Sv. Miklavža nad Selci (1983), kapele sv. Križa na Prevalu (1993) ter Žikovčevega znamenja v Dolenji vasi (1996). Bil je svetovalec rudniškim geološkim službam, muzejem in šolam. V zadnjem obdobju se je ukvarjal z uporabo naravnega kamna v arhitekturi in umetnosti.