Izumitelj in tovarnar Janez Puh velja za pionirja kolesarske, motociklistične in avtomobilske industrije. Na tem področju je dosegel veliko število tehničnih izboljšav, izumov in patentov. Njegova načela, s katerimi se je uveljavil na trgu, so bila tehnična naprednost, natančnost pri izdelavi in varnost pri uporabi.
Rodil se je v družini štirih otrok očetu želarju Francu Puhu in materi Neži. Enorazredno osnovno šolo je obiskoval pri Sv. Lovrencu v Slovenskih goricah (Juršinci). Ko mu je bilo dvanajst let, se je začel v Rotmanu pri mojstru Kranerju učiti za ključavničarja. Učenje je nadaljeval na Ptuju in v Mariboru, učno dobo pa končal leta 1877 pri mojstru Geršaku v Radgoni. Da bi se še temeljiteje izučil in spoznal novosti, je odšel na strokovno izpopolnjevanje v Nemčijo, od koder se je vrnil leta 1882. Zatem je v letih 1882–1885 v Gradcu služil vojaški rok pri topništvu, kjer si je pridobil strokovno znanje kot mehanik in postal prvi ključavničar v polku.
Po opravljeni vojaščini se je še istega leta vrnil v Gradec in se tam stalno naselil. V Gradcu je bil sprva zaposlen kot ključavničar pri bratih Lapih, nato je pri mojstru Luschneiderju popravljal kolesa imenovana »mišolin« (Michaujev visokokolesnik). Ker so bila omenjena kolesa neudobna in nevarna, si je zadal nalogo, da jih bo konstrukcijsko izboljšal. To mu je kasneje uspelo uresničiti v delavnici mojstra Alble, kjer je pomagal pri izdelavi šivalnih strojev in koles. V Alblovi delavnici so tako začeli izdelovati kolesa po njegovem načrtu.
Leta 1889 se je osamosvojil in v Gradcu ustanovil svojo delavnico in podjetje »Styria Werke«. Izdelal je kolo z imenom »Styria«, ki je v letih 1893–1895 na mednarodnih kolesarskih dirkah dosegalo odlične rezultate in zmagalo na sloviti vožnji od Bordeauxa do Pariza. Leta 1899 je v sodelovanju s kolesarskim tovarnarjem Wernerjem kupil stari mlin v južnem delu Gradca in v njem začel s prvo tovarniško proizvodnjo koles. Leta 1901 so v Puhovi tovarni izdelali prvo motorno kolo (z bencinskim motorjem), leta 1903 prvi avtomobil in istega leta pričeli tudi s serijsko proizvodnjo koles z motorjem. V letu 1906 je Puhov dvocilindrski motocikel na dirkah v Franciji dosegel rekord s povprečno hitrostjo 77 kilometrov na uro, česar do tedaj ni zmogel nihče na svetu, prav tako so v tem letu začeli serijsko proizvajati avtomobile. Leta 1909 je zasnoval štirivaljni bokser motor, ki velja za enega njegovih najnaprednejših izumov. Istega leta je izdelal še svoj prvi agregat za prvi avstrijski zrakoplov, a se je zaradi letalske nesreče, ki se je pripetila leta 1912, s področjem letalstva kasneje prenehal ukvarjati. Leta 1912 je njegova tovarna zaposlovala že 1.100 delavcev, izdelala je 16.000 koles, 300 motociklov in 300 avtomobilov. Po letu 1912 se je Puh zaradi bolezni umaknil s podjetja in se posvetil jahalnemu športu.
Umrl je leta 1914 in je pokopan v Gradcu. Do konca življenja je razvil več kot dvajset tipov avtomobilov: osebnih, potniških, športnih, poltovornih, gasilskih, reševalnih in drugih. Po njegovi smrti se je njegova tovarna razvijala naprej in se leta 1934 združila v koncern Steyr-Daimler-Puch A.G. s sedežem na Dunaju.
Po njem so danes med drugim poimenovani Prleško društvo za ohranjanje tehnične kulture in dediščine »Johann – Janez Puch« s sedežem v Ljutomeru (ustanovljeno 1992), Društvo rojakov Janeza Puha s sedežem v Juršincih (ustanovljeno 2000) in Puhova ulica na Ptuju (od 1998). V njegovem rojstnem kraju Sakušaku pa so leta 2001 uredili Puhov muzej.
K. Šamperl Purg: Janez Puh – Johann Puch: človek, izumitelj, tovarnar, vizionar, Ptuj, 2012.
A. Struna: Janez Puh – Johann Puch: avstrijski industrijec slovenskega rodu, Ljubljana, 1963.
S. Vršič et al.: Nadaljujemo pot Janeza Puha, Murska Sobota, 2010.S. Sitar: Dvojica ustvarjalnih iz Gradca. V: Slovenci, državljani sveta, Ljubljana, 2012, str. 118-122.
Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon: od M do Ž, Ljubljana, 2008, str. 914.