PRIMOŽIČ, Josip

Josip Primožič-Tošo, sodobnik Leona Štuklja in začetnik moderne gimnastike, je zaradi zgodnje mamine smrti odraščal v veliki družini tete in strica. Po končani ljudski šoli se je vpisal na ljubljansko realko, vendar je zaradi pomanjkanja denarja šolanje opustil in se izučil za livarja. Zaradi šibkega zdravja in slabše telesne konstrukcije je moral med prvo svetovno vojno delati v tovarni orožja Samasa v Ljubljani. Ko so ga poslali na bojišče, je pobegnil z vlaka na poti na fronto in se zatekel na kmetijo na Dolenjskem, kjer je tri leta služil kot hlapec. Leta 1921 se je vrnil v Ljubljano in še istega leta odšel na služenje vojaškega roka v Kraljevo. Dvoletno služenje vojaškega roka je bistveno spremenilo njegovo življenje, saj se je v Kraljevu prvič pobližje spoznal s telovadbo, portretiranjem in igranjem v humorističnih predstavah, dobil pa je tudi vzdevek Tošo, ki ga je spremljal vse življenje.
Po odsluženi vojaščini se je vrnil v rodno mesto in se vpisal v telovadno društvo Sokol, kjer je pričel resneje telovaditi. Kljub temu, da se je z gimnastiko začel ukvarjati razmeroma pozno, si je ustvaril bleščečo telovadno kariero. Potem ko je z 21 leti prvič skočil na orodje, se je pri 24 udeležil svojih prvih olimpijskih iger v Parizu. Leta 1926 je na svetovnem prvenstvu v Lyonu postal podprvak na drogu in s člansko vrsto osvojil srebrno medaljo. Kot 28 letni mladenič je leta 1928 nastopil na svojih drugih olimpijskih igrah v Amsterdamu, kjer je osvojil dve kolajni, srebrno na bradlji in bron kot član vrste. Vrhunec svoje kariere je doživel na svetovnem prvenstvu v Luksemburgu leta 1930, kjer je postal štirikratni svetovni prvak. Naziv najboljšega na svetu je osvojil v mnogoboju, na bradlji, na parterju in na konju z ročaji. S 36 leti je nastopil na svojih zadnjih olimpijskih igrah v Berlinu, leta 1938 pa se je v Pragi še zadnjič udeležil svetovnega prvenstva in na njem osvojil bronasti kolajni. Dve leti kasneje je po zadnji tekmi v Zemunu sklenil svojo aktivno telovadno pot. Kljub formalnemu zaključku kariere pa je kot trener in mednarodni sodnik z gimnastiko ostal povezan vse do leta 1953, ko se je zaradi številnih nesoglasij za vedno umaknil iz telovadnega sveta.
Leta 1928 se je Tošo, takrat že svetovno znan telovadec, s pomočjo Leona Štuklja preselil v Maribor. Pričela se je njuna skupna pot treningov, tekmovanj, druženj in tudi različnih pogledov na nekatere prvine v gimnastiki. Tošo je bil namreč med prvimi na svetu, ki so spremenili način telovadbe. Prešel je na kolebni (dinamičen) način izvajanja vaj, ki niso toliko temeljile na moči in posledično izoblikoval gimnastiko kot jo poznamo še danes.
Ob prihodu v Maribor se je zaposlil kot gradbeni in geodetski risar pri občinskem gradbenem uradu, dokončal meščansko šolo in se po letu 1938 z vso vnemo posvetil svoji drugi največji ljubezni – slikarstvu. Zapustil je številčno zelo bogat vendar kakovostno neenoten slikarski opus. V različnih likovnih tehnikah je ustvarjal predvsem krajine in portrete in doživel številne razstave doma in v tujini.
Njegova življenjska pot se je bistveno spremenila leta 1949, ko je na prigovarjanje režiserja Frana Žižka sprejel mesto scenografa v SNG Maribor. V mariborskem hramu boginje Talije je kot scenograf, scenografski slikar in ob koncu zaposlitve ravnatelj tehnične in scenografske delavnice deloval vse do leta 1962, ko se je uradno upokojil. V svojem gledališkem ustvarjanju, s katerim je nadaljeval tudi po upokojitvi, je ustvaril 65 baletnih, opernih in dramskih scen. Po ženini smrti leta 1968 pa se je povsem posvetil slikarstvu.
Bil je izredno družaben človek, z velikim smislom za humor.