PREMRL, Stanko

Po končani osnovni šoli v domačem kraju je odšel na klasično gimnazijo v Ljubljano. Po maturi je odšel v bogoslovje in leta 1903 postal duhovnik. Šolanje je nadaljeval na Dunaju, kjer je študiral glasbo (kontrapunkt, kompozicija, orgle). Po zaključenem študiju se je vrnil v Ljubljano, kjer je poučeval in bil kar 32 let vodja orglarske šole, 31 let organist v ljubljanski stolnici, stolni kaplan, urednik glasbenih prilog Cerkvenega glasbenika in predavatelj na akademiji za glasbo kot redni profesor za orgle.
Bil je zelo dejaven skladatelj predvsem na področju cerkvene glasbe, saj je zložil več kot 1000 cerkvenih vokalnih skladb in 600 partitur za orgle. Sodi med najbolj ustvarjalne slovenske skladatelje, saj je zapustil prek 2000 glasbenih del, med drugim tudi mnogo posvetnih pesmi.
Njegovo ustvarjenje je razdeljeno na tri obdobja:
1900-1916: študijska leta pa vse do Sončne pesmi sv. Frančiška, s katero sklene svoj glasbeni razvoj. V tem času je vodilna osebnost slovenske glasbe nasploh.
1916-1939: komponira svoje najboljše in najbolj značilne skladbe.: ofertorij Ascendit Deus, velikonočni gradual s sekvenco, spremenljivi deli maše Kristusa Kralja, božična graduala in predvsem Missa s. Josephi. Značilnost te dobe je harmonska barvitost, ki se prevaja v alteriranih in vzporednih akordih.
1930-1965: komponira v slogu, ki ga je dosegel v prejšnji dobi.

Stanko Premrl je največja cerkvenoglasbena osebnost 20. stoletja. S svojimi skladbami je v cerkveni glasbi vpeljal novejše glasbene izraze in jo vsestransko temeljito prenovil, da je mogla vstopiti v korak z evropsko glasbo. Kot ravnatelj zbornega kora je vplival na razvoj slovenske cerkvene glasbe. Ustvaril je »Premrlovo šolo interpretacije«.

Poznan je tudi po uglasbitvi Prešernove Zdravljice. Ta Prešernova pesem je bila velik izziv za skladatelje. Stanko Premrl jo je uglasbil med študijem na dunajskem konservatoriju, leta 1905, med počitnicami, ki jih je preživljal v domačih krajih. V spominih je zapisal, da mu je napev zanjo prišel v uho na Lozicah. Kompozicijo je dokončal na Dunaju in jo kmalu zatem objavil v glasbeni reviji Novi akordi. In prav njegov napev so skupaj s 7. kitico Prešernove pesmi izbrali za slovensko himno.