PRELOVEC, Zorko

V slovensko glasbeno zgodovino se je Zorko Prelovec vpisal kot glasbenik, urednik Zborov in skladatelj zborovske glasbe. Ustvarjal je po meri človeka, poslušalcem približal ljudsko melodiko, preprosto harmonijo in široko dinamiko. Njegovo delovanje je sledilo lastni umetniški potenci in globini ter pri tem ostalo zvesto preteklosti. Uvrščamo ga med generacijo slovenskih glasbenikov, ki so ustvarjali med obema vojnama.

Valentin se je rodil v Idriji istoimenskemu sodnemu oficialu. Ker je zgodaj izgubil mater, ju je s sestro vzorno vzgajala mačeha. V Idriji je obiskoval ljudsko šolo in se učil gosli. Družina je bila precej glasbeno nadarjena. Nižjo gimnazijo je obiskoval v Kranju in Novem mestu (1903–1904). V navadi takratnega narodnoprebudnega dijaštva se je preimenoval v Zorka. Leta 1908 je v Idriji maturiral s prvo generacijo maturantov na slovenski Višji realki. Kljub talentu je ostalo njegovo glasbeno šolanje skromno. V Novem mestu se je srečal s skladateljem in kapiteljskim organistom Ignacijem Hladnikom, pri katerem je dobil nekaj glasbene izobrazbe. V Idriji pa je ukaželjnemu Prelovcu nudil glasbeni pouk cerkveni skladatelj, organist ter gimnazijski učitelj petja Ivan Pogačnik. Zorko Prelovec se je z vso vnemo posvečal glasbi, pel v dijaških zborih, se pri idrijskih godbenikih učil igranja več instrumentov inpo malem komponiral. Najprej je vodil zbor Dijaškega godbenega in pevskega društva Struna ter dirigiral njegovemu koncertnemu orkestru, nato pa je leta 1906 sprejel vodstvo zbora idrijskega Delavskega bralnega društva in ga vodil tri leta, vse do konca svoje dijaške dobe in odhoda v Ljubljano. Želja po študiju glasbe na Dunaju ali v Pragi se mu zaradi gmotnih razmer ni uresničila in za vedno je ostal samouk.
Njegovo delo se je začelo z idrijsko ljudsko pesmijo Idrijske narodne pesmi (1907). Z njimi se je, komaj dvajsetleten, predstavil kot skladatelj. Del teh skladb mu je založilo in izdalo Delavsko bralno društvo leta 1907. Naslovili so jih Idrijske narodne pesmi. Vseh štiriindvajset Prelovčevih Idrijskih ljudskih pesmi za moški in mešani zbor so v Idriji prvič natisnili tik po skladateljevi smrti leta 1939 (besedilno se idrijskemu človeku in delu najbolj približa Rudarska skladba). Mnenje idrijske profesorice glasbe Aleksandre Žakelj je, da v resnici ni šlo za idrijske ljudske pesmi, temveč predvsem za popularne skladbe, ki so jih v tistem času v Idriji s Prelovcem prepevali.

Leta 1909 je nastopil službo pri Mestni hranilnici ljubljanski. Tam je v petindvajsetih letih napredoval do načelnika oddelka. Hkrati je stopil v zbor Glasbene matice, ki ga je vodil Matej Hubad, in včasih Hubada tudi nadomeščal. Sprejel je vodstvo trgovskega pevskega društva Merkur in leta 1910 prevzel pevski zbor Ljubljanski zvon, ki ga je nato vodil 25 let. Zbor je pod njegovo taktirko prerasel v pomembno koncertno telo na višji kakovostni ravni. Na začetku je bil zbor moški. Konec leta 1912 ga je Prelovec razširil v mešanega.
Po prvi svetovni vojni, ki jo je preživel kot vojak na Češkem in Madžarskem, se je vrnil v Ljubljano in nemudoma začel z delom pri Ljubljanskem zvonu. Na njegovo pobudo je začelo društvo leta 1920 izdajati nove slovenske zborovske skladbe. Zvezki so prerasli v revijo Zbori. Izhajati so začeli leta 1925 kot mesečnik z notnimi listi in že naslednje leto postali revija. V njej je veliko objavljal in bil njen prvi urednik. Publiciral je tudi v drugih glasilih: Učiteljskem tovarišu, Slovenskem narodu, Jugoslaviji (Ljubljani), Jutru, v Glasu naroda idr. V svojih prispevkih je poročal o koncertih, opernih uprizoritvah, slovenskih skladateljih ter drugih dogodkih iz glasbenega sveta. Leta 1922 je postal prvi zborovodja Zveze slovenskih pevskih zborov, ki je združevala politično napredno usmerjena društva. Zveza se je kasneje preuredila v Ipavčevo in Hubadovo župo. Prelovec je prevzel v vodstvo Hubadovo, ki jo je še dolgo vodil in postal v svojih zadnjih letih njihov častni pevovodja.

Prelovčeva skladateljska zapuščina šteje več kot 150 skladb, predvsem vokalnih in profanih. Med njegovimi harmonizacijami so najbolj znane priredbe ljudskih pesmi za moški zbor Sedem si rož, Jaz bi rad rudečih rož (dr. Jože Lovrenčič) in Oj, Doberdob. Med mešanimi zbori sta najbolj znani priredbi Ženska mi v goste gre ter Ko so fantje proti vasi šli. Za ženski zbor ni pisal, za mladinski je napisal le eno. Nekatere njegove skladbe so zaradi svoje spevnosti ponarodele. Pisal je tudi samospeve in komponiral za različne priložnosti in zasedbe. Leta 1936 je uglasbil svoje edino daljše delo Lepo Vido za mešani zbor in klavir ali orkester. Komponiral je tudi pevske vložke k Remčevi igri Zakleti grad, slovensko cerkveno glasbo pa obogatil s pesmimi Ave Marija, Mati žalostna in Mariji Zaplaški.

Zorko Prelovec ni bil poklicni glasbenik, temveč ljubitelj, samouk in velik glasbeni zanesenjak, ki se je poleg družine in redne službe razdajal glasbi na mnogih področjih. Njegove pesmi, predvsem za moške zbore, so del klasičnega zborovskega repertoarja. O Prelovčevem pomenu v zgodovini slovenske klasične glasbe priča tudi njegova podoba na oljni Sliki slovenskih skladateljev slikarja Saše Šantla iz leta 1936, ki sodi med najpomembnejša dela slovenske kulture in visi v Mali dvorani stavbe Slovenske filharmonije. V rojstnem mestu so mu filatelisti leta 2017 v spomin pripravili priložnostno poštno znamko z njegovim portretom.