POTOČNIK, Franc

Poleg gospodarjenja na rodni kmetiji pri Šinkarju na Bukovici v Selški dolini je vse življenje deloval v domači cerkvi na Bukovici kot organist in bil nosilec glasbenega življenja v domačem okolju ter aktiven član Kulturnega društva Bukovica – Bukovščica. Čeprav je bil dejaven tudi na gospodarskem, političnem in gasilskem področju, je vendarle od vsega najbolj zaznamoval kulturno življenje, saj je z neverjetnim glasbenim talentom in prizadevnostjo zapustil bogato glasbeno ustvarjalno dediščino. Njegove najbolj znane pesmi so že skoraj ponarodele.

Prihaja iz velike družine s šestimi otroki. Po trirazredni šoli v svoji vasi je bil namenjen za delo furmana – prevažanje lesa s konjsko vprego do železniške postaje v Škofji Loki – vendar mu to delo ni odgovarjalo.

Po drugi svetovni vojni je kot edini moški preživeli potomec prevzel vodenje domače 26 hektarjev velike kmetije, čeprav za nasledstvo na domu ni bil predviden. Bil je prvi kmet v Selški dolini, ki je s pomočjo pospeševalne službe pri Kmetijski zadrugi Škofja Loka načrtno preusmeril in povečal svojo kmetijo. Bil je prvi kmet na vasi, ki je imel v lasti traktor. O tem poroča šolska kronika za leto 1966/67. Čez dve leti ista kronika zabeleži, da je postavil silos in posodobil hlev ter med prvimi začel vzrejati živino na bolj sodoben način. Še deset let kasneje pa zabeležijo, da kmetje posodabljajo domačije in da je zrasla nova Šinkarjeva domačija. Franc Potočnik je sam naredil načrte zanjo. Hišo ob cesti krasi par gankov in dvokrilna vhodna vrata s po tremi reliefi z motivi kmečkega dela na vsaki strani, ki jih je izdelal Peter Jovanovič, kipar izpod Blegoša.

Sam je povedal, da je lepo biti kmet in da bi to ponovil, če bi še enkrat živel, zagotovo pa bi študiral tudi glasbo, saj je živel z glasbo odkar je njegov oče, cerkveni ključar, ki za razliko od mame za petje ni kaj dosti maral, po spletu okoliščin ustanavljanja cerkvenega pevskega zbora, izposojanja organista iz selške cerkve, odvisnosti od, sicer naklonjenega jim, okrajnega šolskega sveta za uporabo njihovega harmonija, prirejanja gledaliških iger in srečelovov za pridobitev sredstev za namen nakupa lastnega cerkvenega harmonija, ko je slednje podjetje uspelo, nato kupil še lastni harmonij. Pevske vaje cerkvenega pevskega zbora so se s tem začele pri Šinkarju doma. Mali Franc se je zboru, ki je deloval od leta 1922 dalje kmalu priključil in z opazovanjem ter po posluhu pridobival znanje igranja na orgle. Zelo se je želel glasbeno izobraziti, kar zanj ni bilo mogoče ne pred in ne po drugi svetovni vojni. Tako se je glasbeno nadarjen in prizadeven izobrazil sam. Prvo glasbeno znanje je nabral iz zvezkov brata, ki je hodil v gimnazijo. Glasbeno teorijo je študiral iz knjig, ki so mu jih posodili študirani glasbeniki. Prvega glasbenega mentorja si je našel v Škofji Loki pri profesorju klavirja v Glasbeni šoli Škofja Loka Peregrinu Capudru, ki je bil tudi prvi zborovodja okteta Jelovica.

Francu Potočniku ni zadoščalo tedanje sicer s pesmijo prežeto vsakdanje življenje in delo. Za dobro glasbo se je bil pripravljen s kolesom voziti do Škofje Loke in naprej z avtobusom do Ljubljane, da je obiskoval koncerte v Filharmoniji. Mnogo kasneje se je v Ljubljani udeleževal tudi tečajev za organiste pri profesorju Jožetu Troštu, kjer se je kot samouk izpopolnjeval.

Mešani cerkveni pevski zbor je nekaj časa po začetku delovanja doživel osip ženskega dela zbora. Moški pa so vztrajali in se oblikovali v samostojni moški pevski zbor, ki je nato pel tudi po drugih cerkvah v okolici: sv. Tomaž, sv. Lenart, sv. Valentin, sv. Miklavž.

Med drugo svetovno vojno je slovenska pesem utihnila, takoj po vojni pa je vodenje cerkvenega pevskega zbora prevzel Franc Potočnik, saj prejšnji organist Jože Bernik zaradi službenih obveznosti ni zmogel hoditi na vaje. Leta 1950 se je poročil s pevko Ljudmilo Mušič, Tomažancovo s Praprotna, s katero se je seznanil pri zboru. Njuni potomci so njegovo delo nadaljevali, tako s petjem kot z vodenjem njegovih zborov, najstarejši sin Tone Potočnik, pa je dosegel in celo presegel očetove sanje, saj se je glasbeno visoko izobrazil in postal prepoznaven organist, poznavalec in profesor gregorijanskega korala na Akademiji za glasbo v Ljubljani, zborovodja in skladatelj.

Iz cerkvenega pevskega zbora je izšlo več pevskih zasedb. Iz moškega cerkvenega pevskega zbora se je razvil Moški pevski zbor KUD Bukovica, ki je bil tedaj v širšem gorenjskem prostoru zelo močan in je večkrat nastopal izven svojega kraja. Iz ostalega dela zbora je izšla dekliška skupina vokalni sekstet Dekleta iz Bukovice.

Franc Potočnik je poskušal pomladiti mešani cerkveni zbor in je za ta namen začel posebej delati z mladimi pevci v okviru mladinskega zbora. Mladi fantje so prvič nastopili pod vodstvom Franca Potočnika leta 1953 na šolski proslavi na Bukovici in začutili opoj velikega aplavza občinstva.

Iz moškega zbora je izšel sprva moški sekstet, kasneje kmalu pa kvintet Fantje s Praprotna – tako so se poimenovali za nastop v Železnikih, saj je bilo pet med njimi iz vasi Praprotno in  so smatrali, da je to ime dovolj prepoznavno za Selško dolino in Škofjo Loko, do koder jim je tedaj segel pogled. Njihovi začetki segajo v leto 1956, ko je Franc Potočnik kot pevovodja takratnega moškega pevskega zbora KUD Bukovica začel posebej pripravljati mladinske pevce v starosti od 16 do 18 let, da bi jih pridružil moškemu zboru. Sodelovanje v zboru je zanje kmalu postalo premalo, zgledovali so se po pevcih, ki so večkrat prepevali v gostilni Kazina, od koder je bil doma eden od članov zasedbe Janez Dolenc in kmalu so tudi sami prepevali v manjši zasedbi. Najbolj zagnani med njimi so posnemali Fante na vasi, pevce, ki so tisti čas kraljevali na valovih radia Ljubljana. Mladinski pevski zbor se je preoblikoval v Fantovski sekstet KUD Bukovica. 4. februarja 1962 so prvič pod imenom Fantje s Praprotna nastopali v oddaji Pokaži, kaj znaš in s svojim nastopom v Železnikih prepričljivo zmagali. Na pevski vzpon Fantov s Praprotna je po njihovih besedah odločilno vplival Franc Potočnik, saj so se v takem sestavi znali bolje pevsko izražati in navdušiti poslušalstvo, pevovodja jim je znal tenkočutno prisluhniti, jih v njihovih ambicijah podpiral in jih posebej učil. Tako so dosegli nesluten uspeh. Franc Potočnik jih je leta 1963 prijavil na nastop v majski radijski oddaji Za našo vas, kjer so posneli dve pesmi. Jeseni so na Radiu Televiziji Ljubljana v finalni oddaji Pokaži kaj znaš! zasedli prvo mesto in dosegli pravico do snemanja za arhiv Radia Ljubljana. Tako so posneli svojih prvih dvanajst pesmi. V tej oddaji jih je slišal spremljevalni instrumentalist Lojze Slak in kmalu se je iz tega razvilo dolgoletno uspešno sodelovanje. Prvi nastop s triom Lojzeta Slaka so izvedli že januarja 1965.

Kot zborovodja in organist je Franc Potočnik dolga tri desetletja sodeloval z moškim pevskim zborom, ki je prepeval pri sv. Ani v kapucinskem samostanu v Škofji Loki. Pevci tega zbora so ga ljubkovalno klicali kar očka.

Leta 1974 so po avdiciji, ki jo je na prošnjo izvedel Franc Potočnik, pri organizaciji Aktiv mladih zadružnikov KGZ Škofja Loka ustanovili Nonet mladih zadružnikov. Sestavljali so ga kmečki fantje iz Selške in Poljanske doline, nekateri so se na vaje vozili tudi iz 20 km oddaljenih vasi. Vse od ustanovitve do svoje smrti leta 1999 ga je Franc Potočnik požrtvovalno vodil. Ob petnajstletnici delovanja se je preimenoval v oktet Zadružniki in je od leta 2008 deloval le še občasno. Za lepe uspehe okteta je zaslužen Franc Potočnik, ki je med drugim zanj napisal in priredil preko petdeset skladb.

Franc Potočnik je obdobno vodil tudi cerkveni zbor v sosednji vasi Bukovščica. Zgodilo se je, da je hkrati vodil kar sedem zborov, veliko vaj je bilo kar pri njem doma. Skoraj ni bilo večera, da iz Šinkarjeve glasbene sobe ne bi prihajala pesem.

Posebno veselje mu je prinašal sekstet Dekleta iz Bukovice, s katerim je posnel zvočno kaseto, ter žel uspehe tudi preko meja naše dežele. Ob 30-letnici njihovega delovanja so ob priložnosti prenovitve krajevne dvorane v zadružnem domu na Bukovici pripravili koncert s pevci, ki jih je vzgajal in vodil Franc Potočnik. Nastopila so Dekleta z Bukovice, Fantje s Praprotna in oktet Zadružniki. V dvorani je bilo premalo prostora za vse, občinstvo pa jim je navdušeno ploskalo. Dogodek je zahteval v začetku decembra ponovitev še v Škofji Loki. Po obeh koncertih je na svojem domu v zahvalo gostil Dekleta z Bukovice in jih pričakal s kozarčkom vinca in torto. Samo 9 dni zatem je Franc Potočnik umrl.