PORENTA, Luka

Gimnazijo je obiskoval med letoma 1835 in 1841 v Ljubljani. Vpisal je filozofijo, a je v prvem semestru dobil iz filozofije slabo oceno, iz matematike in filologije pa ostal celo brez ocen. Seveda se z ocenami ni strinjal, saj je slovel kot bister in iznajdljiv fant. Ker ga v Ljubljani niso razumeli, je v drugem semestru sam izstopil. Odšel je v Gorico, kjer je študiral v šolskem letu 1842/43. Med študijem se je izkazal in v letu 1843/44 je v Ljubljani oba semestra drugega letnika filozofije izdelal z odliko. Bogoslovje je med letoma 1844 in 1848 študiral v Ljubljani.

Leta 1849 je bil Porenta imenovan za kaplana v Srednji vasi v Bohinju, kjer je župnikoval njegov stric Anton Porenta. Ko je ta leta 1861 umrl, ga je Luka nasledil in ostal župnik v Srednji vasi vse do svoje smrti leta 21 let pozneje. Po svojih načrtih je pozidal župnišče in ustvaril mnogo notranje cerkvene oprave, tudi orgle. Trudil se je tudi za zidanje nove šole in ureditev vzornega šolskega vrta. Čebelariti je začel takoj po prihodu v Srednjo vas leta 1849. Leta 1857 je iz neke knjige izvedel za panje s premakljivimi satniki, ki jih je leta 1845 izumil župnik Dzierzon v Karlsmarktu v Pruski Šleziji. Spoznal je, da so ti panji za slovenske in posebej gorenjske kraje preveliki, pretežki, predragi ter za prevažanje nepripravni, ker jemljejo preveč prostora. Sestavil je svoje panje, ki so dobro prestali preizkušnje. Kranjska kmetijska družba je njegov panj priznala kot najprimernejšo panjsko obliko in jih brezplačno delila šolam.

V poletnem času je imel 300-350 panjev, prezimoval je 120-140 družin čebel. Vsako leto je čebele prevažal na ajdovo pašo v vodiško in smledniško okolico. Sistem premakljivih satnikov je nato uporabil pri starem kranjskem panju in ga leta 1875 tudi opisal v Novicah: »Čebelar, ki nove Kranjske panjeve ima, mu ni druzega treba, kakor samo to, da takrat, ko čebele trga, satnike ali romčeke s praznim, ali pa le malo z medom nasmetenim satovjem iz panjev pobere, čebele proč omete, in satove v prazne panjeve obesi. Potem pa, kedar čas za to pride, ali v škatlje ali pa čebelam v panjeve poklada. Tako čebelam veliko truda in dela, sebi pa veliko medli prihrani, zakaj čebele ne nosijo voska naravnost iz rož ali cvetlic, ampak ga delajo iz povžitega medu … Vsak lahko spozna, kolikošno škodo tisti čebelarji sami sebi delajo, kateri še mlado in dobro ohranjeno satje prodajajo ali v vosek pokuhajo!« Pripisal je, da ima že mnogo dobrih izkušenj s kranjskim panjem in da njegove panje v Ljubljani prodaja trgovec Mihael Pakič na čebelarskih sejmih. S tem se je začela nova doba slovenskega čebelarstva. Čebele so kupovali medarji, za čebele v kranjičih pa se je odločalo tudi vse več izvoznikov.

Začetnik izvažanja čebel v večjem obsegu je bil E. Rothschütz, ki je imel čebelarstvo v Podsmrekipri Višnji Gori. Sledili so mu drugi, največji med njimi je bil M. Ambrožič iz Mojstrane. Trgovina je cvetela tudi po zaslugi obsežnega oglaševanja in sodelovanja na čebelarskih razstavah doma in predvsem v tujini. Vzporedno s trgovino se je začela tudi vzreja matic na posebnih vzrejališčih. Temelj vsega je bila kranjska čebela oz. kranjska sivka. Novi kranjski panj in svoje izkušnje z njim je opisal v knjigi Novi kranjski panji po Dzierzonovi osnov: ponatis iz Novic iz leta 1875. Naslednje leto je pri Cesarsko-kraljevi kmetijski družbi iz Ljubljane izšel ponatis. Pred smrtjo je vse svoje čebelarsko premoženje prodal za 1200 goldinarjev. Do smrti je ostal zvest podpornik Čebelarskega društva.