PETRU, Peter

Nižjo gimnazijo je končal v Mariboru, višjo pa v Celju. Že kot dijak se je udeležil raziskovanja Heraklejevega svetišča na Sadnikovem vrtu v Celju. Po gimnaziji se je vpisal na medicino, a se je kmalu preusmeril na arheologijo. Študij je končal leta 1955 z diplomo iz klasične arheologije.

Njegova prva služba je bila mesto kustosa za klasično arheologijo v Narodnem muzeju. Istočasno pa je sodeloval pri izkopavanjih, med katerimi je bilo najpomembnejše odkrivanje rimske nekropole v Šempetru v Savinjski dolini. V letih 1958-1970 je vodil arheološki referat Zavoda za spomeniško varstvo ter z delom za Arheološko karto Slovenije in Regionalni prostorski plan Slovenije poskrbel za zaščito vseh dotlej znanih arheoloških spomenikov. Pomagal je tudi pri arheološkem delu glasila Spomeniško varstvo in pri animaciji za zbirko vodníkov Kulturni in naravni spomeniki Slovenije.

Leta 1966 je doktoriral s temo Hišaste žare Latobikov. Leta 1970 je bil izvoljen za ravnatelja Narodnega muzeja. Še naprej je sodeloval in tudi samostojno vodil izkopavanja v Bobovku pri Kranju, Ribnici na Dolenjskem, v Dobovi, Velikem Mraševem, Ljubljani, Šenčurju, Hrušici, na Ajdovskem gradcu nad Vranjem pri Sevnici in Drnovem pri Krškem (antični Neviodunum). O izsledkih izkopavanj je poročal v glasilih in jih tudi znanstveno ovrednotil. Med objavami so najpomembnejši rezultati izkopavanja na Drnovem pri Krškem, antičnem Neviodunumu, ker vsebujejo podatke o razvoju antične materialne kulture in osnovah gospodarstva v tem času. Pomembna so kontrolna izkopavanja na Ajdovskem gradcu, ki so služila “kot vzorec” za odkrivanje analognih naselij in proučevanje pozne antike. Tej problematiki se je Petru posebno posvečal. Zanimala so ga vprašanja v zvezi z naseljevanjem vzhodno alpskega prostora na prehodu iz antike v srednji vek.

Kot ravnatelj muzeja se je izkazal tako na strokovnem kot ustvarjalnem in organizacijskem področju. Enakovredno je obravnaval vse dejavnosti muzeja in s svojim delovnim žarom vplival tudi na uspešnost kolektiva. Postavil je osnovo za restavracijsko delavnico in skrbel za kvalitetno knjižnico. Za časa njegovega ravnateljevanja je bilo zelo plodno strokovno in znanstveno izdajateljsko delo te ustanove. V seriji Katalogi in monografije je izšlo 15 knjig, v seriji Situla 12 številk, izhajalo je muzejsko glasilo Argo. V določenih obdobjih je tudi urednikoval ali sodeloval v uredniških odborih pri revijah: Varstvo spomenikov, Disertationes, Arheološki vestnik, Arheološki pogledi, Argo, Situla, Katalogi in monografije ter številnih razstavnih katalogih.

Zavedal se je pomena muzejskih razstav, s katerimi se muzeji obračajo na svoje občinstvo in seznanjajo javnost s svojim delom. V muzejskem razstavišču Arkade se je vedno nekaj dogajalo. Poleg domačih je vključeval v program tudi razstave jugoslovanskih in tujih muzejev. Posebej odmevne so bile razstave o rimski keramiki, zatonu antike in o rešeni arheološki dediščini Slovenije v letih 1945-1980.

S svojimi organizacijskimi sposobnostmi pa je veliko prispeval k razvoju muzealstva v Sloveniji nasploh. V letih 1969-1972 je bil predsednik Jugoslovanskega arheološkega društva, 1974-1976 pa je predsednikoval Muzejski skupnosti Slovenije in v tem času pripravil Pregled arheološke muzejske dejavnosti ter leta 1975 srednjeročni načrt te panoge. Leta 1980 je bil izvoljen za predsednika Društva muzealcev, za katerega je organiziral in vodil posvetovanje “Muzeji v sodobni družbi”, ki je začrtalo vizijo razvoja slovenskih muzejev v prihodnosti. Uvedel je tudi redne letne sestanke arheologov s poročili o tekočem raziskovanju na terenu in začel s tematskimi kolokviji. Skupaj z zgodovinskim društvom je zasnoval tudi perspektive Slovenskega narodnega muzeja. Realizacije pa žal ni dočakal.

Zavzetost pri znanstvenem delu je Petra Petruja privedla na univerzo, kjer je od leta 1975 dalje predaval provincialno arheologijo.