Pri šestnajstih letih je odšel v Cerkno, da bi se izučil za mehanika. Po spopadu z italijanskimi orožniki leta 1929 je zbežal v Jugoslavijo, vendar se je kmalu vrnil domov in pomagal bratu Antonu pri izdelovanju kmetijskih strojev in orodij. V letih 1934-1936 je zaradi patentiranja naprave za sajenje krompirja skupaj z bratoma Antonom in Francem živel na Češkem, leta 1937 pa je odšel v Francijo, da bi tam poiskal zaposlitev. V Parizu se je povezal Albinom Vodopivcem, preko katerega je bil sprejet v KPI. Po vrnitvi v Slovenijo je deloval na Primorskem kot partijski poročevalec in organizator, leta 1939 pa se je kot tehnični kontrolor zaposlil v tovarni letal Caproni v Milanu. Leto kasneje je bil za tri leta izgnan v Pistici, vendar ilegalne politične dejavnosti ni opustil. Sodeloval je z bratom Ignacem (Nacetom), s katerim sta izdelovala izvirna eksplozivna in zažigalna sredstva. V začetku leta 1943 sta zbežala policijskemu spremstvu in se pridružila Gradnikovi brigadi. Za njima je bila poslana tiralica, vendar sta ji ubežala. Stanko si je nadel partizansko ime Gruden. Bil je sprejet v partijo in postavljen za pmočnika politkomisarja čete.
Po kapitulaciji Italije deloval kot sekretar okrožnega komiteja KPS v Istri, od jeseni leta 1944 pa kot sekretar okrožnega komiteja KPS za Severno Primorsko. Istočasno je bil tudi član pokrajinskega ljudskega sodišča za Slovensko Primorje. Po vojni se je zaposlil kot pomočnik direktorja Litostroja, bil je član OZN-ja, v letih 1946-1947 direktor – delegat ministrstva za industrijo in rudarstvo tovarne Dolenc – Jakša in od 1949 član JLA. Do predčasne upokojitve leta 1956 je delal v Vojnotehničnem inštitutu JLA v Beogradu. Od leta 1958 pa vse do smrti je živel v Kopru in deloval kot vodja plovnih objektov pri Vodni skupnosti ter kot vodja konstrukcijskega oddelka v Iplasu.
Stanko Pervanje je bil nosilec Partizanske spomenice, prejel je Medaljo za hrabrost, Red za vojne zasluge III, Red zaslug za narod III ter Red bratstva in enotnosti II. Po njem se imenuje ulica v Ankaranu.
Arhivski zapiski Toneta Pervanje; predal 2.7.2012
Primorski slovenski biografski leksikon, snopič 11, Gorica 1985, str. 637
Izjava Toneta Pervanje dne 2.7.2012