PERKO, Vencelj

Bil je izučen kovinar, ki je od leta 1921 delal kot žerjavovodja v kovinski industriji, med drugim tudi v jeseniški železarni, tedaj delu Kranjske industrijske družbe (KID). Tu je deloval kot glavni delavski zaupnik, bil pa je tudi pobudnik in organizator kovinarskih stavk. Najpomembnejša stavka se je začela 12. julija 1935 zjutraj v tovarni na Javorniku, zatem pa se je nadaljevala v tovarni na Savi. Perko je bil glavni vodja pogajanj z vodstvom KID. Dosegel je sporazum, s katerim je pomembno izboljšal socialni položaj delavstva KID in leto pozneje tudi gradbenih delavcev. Za župana delavsko-kmečke občine Koroška Bela (katere del je bil Slovenski Javornik) je bil kljub veliki strankarski konkurenci izvoljen na občinskih volitvah 6. decembra 1936 kot nosilec liste Slovenskega delovnega ljudstva (SDL). V letu 1937 so v občini Koroška Bela izdelali petnajstletni načrt javnih del in regulacijski načrt občine. Med drugim so zapisali, da je treba na Javorniku »ohraniti Zoisov grad, ki ga je spraviti z regulacijskim načrtom kolikor mogoče do arhitektonske veljave, toda v zvezi in upoštevanju razvoja industrije.« Občinski odbor je tedaj tudi odločil, da se zgradi nova šola na Koroški Beli, ker stara iz leta 1850 zaradi naraščajočega številaotrok ni več ustrezala. Z gradnjo šole so začeli konec avgusta 1938. Prva faza projekta, ki je obsegala zgraditev šolskega poslopja in stanovanjskega trakta v surovem stanju, je bila končana v začetku decembra 1939. Perko je leta 1935 postal član KPJ. Leta 1937 je sodeloval na ustanovnem kongresu KPS na Čebinah nad Trbovljami. Kot razgledan in priljubljen sindikalni delavec je bil izvoljen v njen centralni komite. Njegov ugled in veljava med člani KPJ sta prispevali tudi k njegovi izvolitvi za župana. Konec maja 1941 so Perka in nekatere sodelavce Nemci aretirali, jih najprej odpeljali v Šentvid pri Ljubljani in od tam v begunjske zapore. Konec junija so jih prepeljali v taborišče Kraut na Koroškem, od koder je skupaj s Perkom pobegnilo več Jeseničanov. Prek Karavank so se prebili na Mežaklo in prišli med partizanske prvoborce v Cankarjevem bataljonu. Od konca 1941 je bil Perko aktivist na novomeškem območju. Zaradi neuklonljivega in pokončnega značaja se večkrat ni strinjal z nekaterimi preostrimi potezami posameznih partijskih veljakov ter se z njimi spuščal v spore. Nekoč mu je bila namenjena celo fizična likvidacija, vendar ga je tudi takrat rešilo veliko spoštovanje in ugled, ki jih je imel med partizani in aktivisti OF. Po osvoboditvi se je z družino nastanil v Ljubljani, prejel Partizansko spomenico 1941 in postal prvi predsednik Enotnih sindikatov Slovenije, a je bil po nekaj mesecih razrešen, ne da bi vedel, zakaj. Takrat se je začela njegova desetletja dolga pot politične izolacije, degradacije njegovih dejanj v preteklosti, žalitev in ponižanj. Kasneje je Perko delal v gospodarstvu in državni upravi. Četudi je živel izven občine Jesenice, je ostal povezan z dogajanji v tej občini. Sodeloval je pri reševanju raznih problemov v tem prostoru, zlasti pri zapisovanju kulturno-politične zgodovine Jesenic, Gorenjske in Slovenije. Zaradi svojih zaslug je leta 1986 postal častni občan jeseniške občine in član uredniškega odbora Jeseniškega zbornika od prve številke dalje. V teh letih njegovega delovanja je tudi prišlo do popravka krivic iz preteklosti in njegove politične rehabilitacije. Dne 6. oktobra 2006, ob 100-letnici rojstva, so Perku v Spominskem parku na Jesenicah postavili doprsni kip, delo jeseniškega akademskega slikarja in kiparja Bonija Čeha.