PANDUR, Tomaž

Gledališče ga je prevzelo že zgodaj. Kot gimnazijec je na Prvi gimnaziji v Mariboru uprizoril prve predstave in ustanovil svojo gledališko skupino Tespisov voz. Študiral je na AGRFT v Ljubljani in leta 1988 diplomiral iz režije. Že s prvo režijo po Akademiji, s predstavo Šeherezada Iva Svetine v izvedbi Slovenskega mladinskega gledališča v Ljubljani, je leta 1989 doživel svoj prvi veliki uspeh. Ta mu je na široko odprl vrata v domači in tuji gledališki svet. V sezoni 1989/90 je tako s komaj 26 leti postal umetniški vodja Drame SNG Maribor. Sledilo je sedem ustvarjalnih let v Mariboru, v katerih so nastale kultne predstave: Faust, Hamlet, Božanska komedija, Carmen, Ruska misija, Babilon. Z njimi je postavil nove standarde dramskega gledališča. V Maribor je privabil mnogo novih gledaliških ustvarjalcev in mariborsko gledališče odprl v svet. Leta 1996 je zaradi finančnih dolgov prišlo do spora med mariborskim gledališčem in Pandurjem, kar je privedlo do njegovega odstopa in odhoda v tujino. Odselil se je v New York. Naslednja štiri leta se je preskušal na področju filma. V tem času je dobil ponudbo za sodelovanje iz Thalia Theatra v Hamburgu, kjer je v naslednjih dveh letih z velikim uspehom režiral Božansko komedijo. Njegovo gledališko ustvarjanje se je nadaljevalo v Nemčiji, Španiji, Srbiji, na Hrvaškem. Skupaj s sestro dramaturginjo Livijo Pandur je leta 2002 ustanovil Pandur.Theaters. Ni se omejeval le na dramske režije, ustvarjal je tudi v operi in baletu. Nastala so dela Hazarski slovar, Sto minut, Pekel, Tesla Electric Company, Barok, Somrak bogov. V času priprav na Evropsko prestolnico kulture v Mariboru je postal predsednik programskega sveta EPK, a je s tega položaja leta 2011 odstopil in se odpovedal režiji Črnih mask. V koprodukciji s HNK Zagreb, EPK in Pandur.Theaters je na oder postavil Tolstojevo Vojno in mir, v HNK Zagreb pa je ustvaril še Medejo in Michelangela. Po osemnajstih letih je leta 2014 ponovno režiral v slovenščini, tokrat je v ljubljanski Drami nastala predstava Rihard III. + II, naslednje leto pa še Faust. Po dvajsetih letih je ponovno načrtoval predstavo na odru mariborske Drame, a ga je sredi ustvarjalnega dela v Makedonskem narodnem gledališču v Skopju med vajo za predstavo Kralj Lear zastoj srca ustavil za vedno.
Tomaž Pandur je bil izredno plodovit ustvarjalec. Dela iz zgodnejšega obdobja so temeljila na priredbah dramskih klasik, kasnejše predstave so se navdihovale tudi pri kultnih delih svetovne kinematografije. Njegove predstave govorijo v jeziku simbolov, mitov, arhetipov, v zapletenem jeziku sanj. So drzni spektakli podob, občutij in sugestij, z inovativnimi scenskimi postavitvami. Kot magnet so privabljale občinstvo, vendar so ga tudi razdvajale, prav tako strokovno javnost. Tuji kritiki so mu bili vedno bolj naklonjeni kot domači. Prav spektakel, predanost podobi nad vsebino, formalistično estetiziranje, idejna votlost, mistifikacija, poceni gledališki učinki, so bili kritiški pomisleki, ki so se pojavili že v času njegovega vodenja mariborske Drame. Pandur je očitke zavračal, verjel je, da je pomembno le to, kar ustvariš. Gledališče je razumel kot »niz podob, ki jih nismo še nikoli videli, jih pa prepoznamo v podzavesti«. Zanj je bil teater »kraljevska pot do nezavednega v nas«. Teatrolog Vasja Predan je zapisal, da njegova »gledališka poetika cilja visoko: na gledališče sveta in na svet kot gledališče, torej na nekakšen totalni theatrum mundi«. Lehmann ga je v svojem delu Postdramsko gledališče uvrstil med ključne avtorje postdramskega gledališča.