OSOLNIK, Bogdan

Rodil se je 13. maja 1920 v Borovnici pri Ljubljani očetu Francu, sodniškemu uradniku, in materi Mariji, roj. Grahor, ki sta se leta 1918 umaknila s Primorske pred italijansko okupacijo. Mladost je preživljal najprej v Kočevju, od leta 1928 pa v Novem mestu, kjer je obiskoval osnovno šolo in gimnazijo. Maturiral je leta 1938 na novomeški gimnaziji, nato se je vpisal na Pravno fakulteto v Ljubljani, a je zaradi vojne študij prekinil.

V času 2. svetovne vojne je kot aktivist Osvobodilne fronte sodeloval v narodnoosvobodilnem boju; vodil je Upravno komisijo za osvobojeno ozemlje na Dolenjskem in zatem na Gorenjskem, leta 1944 je bil delovni predsednik Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju. Po vojni, leta 1945, je bil glavni urednik časopisa Ljudska pravica. Leta 1946 je bil dopisnik jugoslovanske tiskovne agencije Tanjug in odposlanec slovenske vlade na avstrijskem Koroškem v Celovcu. Bil je izvoljeni poslanec ustavodajne skupščine slovenskega naroda in nato njen poslanec ter minister za kulturo Narodne republike Slovenije v Ljubljani. V letih 1949–1951 je bil direktor Radia Jugoslavija v Beogradu, nato pa je več let deloval v diplomatski službi veleposlaništva Jugoslavije v Bonnu, Münchnu in Moskvi (1953). Leta 1956 je postal zvezni minister za prosveto in kulturo v vladi Jugoslavije, leta 1960 pa zvezni minister za informiranje itd. Bil je tudi predstavnik Jugoslavije v OZN in podpredsednik Mednarodnega lige za mir. Opravljal je pionirsko delo na področju komunikologije pri nas; bil je član Unescove komisije za raziskovanje komunikacij ter redni profesor na Fakulteti za sociologijo, politologijo in novinarstvo v Ljubljani. Bil je tudi sodnik Ustavnega sodišča v Ljubljani.

Želja po pisanju in literarnem ustvarjanju ga je spremljala vse življenje. Že kot gimnazijec je pisal za potrebe novomeškega dijaškega društva Prosveta, med vojno je h kulturnemu delovanju na osvobojenem ozemlju prispeval svoje pesmi, prozo in partizanske drame (npr. Na poti k zmagi, Na sam sveti večer). Napisal je več knjig dokumentarnih spominov. Bil je plodovit publicist – poljudne in strokovne članke je objavljal v številnih domačih in tujih publikacijah.

Bil je pobudnik številnih naprednih in pravičnih rešitev ter izboljšav v javnem življenju (npr. vpis v srednje šole in fakultete v Jugoslaviji po doseženem uspehu in ne po socialnem poreklu, podiplomski študij sodobne slovenske zgodovine idr.). Ko velik domoljub se je povsod zavzemal za domovino, posebej zavzeto se je trudil za obnovo in napredek njemu ljubega Novega mesta in Dolenjske po 2. svetovni vojni – sodeloval je pri ustanovitvi Študijske knjižnice v Novem mestu leta 1946 ter pri izgradnji oddelka novejše zgodovine pri Dolenjskem muzeju Novo mesto, zavzemal se je za šole, tovarne, postavitev spominskih obeležij v Novem mestu, pomembne knjižne izdaje itd.

Bogdan Osolnik je častni občan Novega mesta, Trebnjega in Kočevja. Prejel je številne domače in mednarodne nagrade.

S soprogo Maro Rupena Osolnik, zavzeto borko za napredek podeželja in izboljšanje življenja žensk in otrok, sta imela štiri otroke: Katjo, Nika, Vladimirja in Vero.

Umrl je v stotem letu starosti, 16. maja 2019, v Novem mestu in je pokopan na pokopališču v Ločni.