OGRIN, Dušan

Prva leta svojega življenja je preživel v Skopju, kamor je bil njegov oče kot računski podoficir premeščen po I. svetovni vojni. Po zasedbi Makedonije leta 1941, so družino izselili v Leskovac (Srbija), kjer je preživel vojna leta. Tako so njegova najzgodnejša leta zaznamovali trije jeziki (makedonski, srbski in slovenski) in multikulturnost. Leta 1945 se je družina vrnila v Slovenijo, v Borovnico, na majhno kmetijo, iz katere je izvirala njegova mati. To je ostal njegov dom skoraj do diplome.

Leta 1948 je končal bežigrajsko gimnazijo v Ljubljani. Vse do univerze se je veliko ukvarjal s športom, tudi tekmovalno. Preizkusil se je v atletiki, plavanju, smučarskih skokih, nogometu… Pri odločitvi za študij je nihal med agronomijo in arhitekturo, prevladala je prva in tako študij nadaljeval na agronomski fakulteti Univerze v Ljubljani (predhodnica Biotehniške fakultete), diplomiral je leta 1955. V poseben navdih in vzpodbuda mu je bil profesor Ciril Jeglič, ki ga je v četrtem letniku študija usmeril na pot krajinske arhitekture. Po končanem četrtem letniku ga je navdušil za delo v nastajajočem Arboretumu v Volčjem potoku.  Poleg zaposlitve v Arboretumu Volčji potok je bil tudi honorarni asistent na Biotehniški fakulteti. Od leta 1957 je bil redni asistent. Z letom 1960 se je začela njegova akademska pot, ko je bil izvoljen za predavatelja, 1965 za docenta, 1972 za izrednega in 1986 za rednega profesorja krajinske arhitekture. Leta 1963 je ustanovil katedro za vrtnarstvo in oblikovanje krajine, kasneje se preoblikovala v Inštitut in kasneje v oddelek za krajinsko arhitekturo. Predstojnik oddelka je bil od leta 1961-1996. Upokojil se je novembra 2000, vendar honorarno predaval vse do leta 2005. Bil je gostujoči profesor na več kot 30 univerzah po svetu. Med drugim je bil tudi honorarni profesor na študiju krajinske arhitekture Univerze v Zagrebu, od leta 2005 tudi na podiplomski šoli krajinske arhitekture Univerze v Pekingu.

Profesor Dušan Ogrin velja za utemeljitelja študija krajinske arhitekture v Sloveniji in na Hrvaškem, na področju urejanja krajine je opravil pionirsko delo. Bil je začetnik tako na področju izobraževanja, kot tudi na področju praktičnega strokovnega dela. Načrtoval je parke, trge, spominske parke, stanovanjske krajine, zlasti pa izstopajo njegovi projekti za pokopališča v Novi Gorici, na Ptuju in v Novem mestu. V Ljubljani je organiziral prvi simpozij (1972) na svetu o krajinskem načrtovanju. Napisal je več strokovnih del, med drugim knjigo Vrtna umetnost sveta, ki je prevedena tudi v angleščino, nemščino in italijanščino.

Bil je član upravnega odbora IFLA, predsednik komiteja za krajinsko načrtovanje IUCN, ustanovil je društvo krajinskih arhitektov Jugoslavije, bil je tudi aktiven član Društva krajinskih arhitektov Slovenije. Zasnoval je strokovna časopisa Pejsaž in prostor, Landscape 21. Bil je član uredniškega odbora mednarodnih revij za krajinsko arhitekturo, Landscape Journal in Landscape and Urban Planning. Ogrin je za svoja dela prejel več priznanj in naziv zaslužen profesor Univerze v Ljubljani. Pod njegovim vodstvom se je krajinska arhitektura razvila v stroko.