NEFFAT, Anton

Anton Neffat je v Gorici, kjer je zaključil realko, bil tudi član pevskega zbora podružnice ljubljanske Glasbene matice. Po maturi je najprej v Trstu delal kot računski uradnik, nato pa od leta 1912 na Dunaju študiral glasbo. Ob začetku prve svetovne vojne je šel na bojišče v Galicijo in pristal v ruskem ujetništvu, iz katerega se je vrnil leta 1918.
S sezono 1920/21 je vstopil v Opero SNG Ljubljana, kjer je kot dirigent deloval naslednjih petindvajset let. V teh letih je bil zelo zaposlen, samo v sezoni 1930/31 je dirigiral petnajst različnih opernih in operetnih predstav. Osredotočal se je predvsem na dela iz slovenskega in romanskega repertoarja. V svojem ljubljanskem obdobju je dirigiral tudi Akademskemu pevskemu zboru Tone Tomšič. Ta je pod njegovim vodstvom leta 1930 nastopil v Beogradu in bil odlikovan z redom jugoslovanske krone V. stopnje. Delal je kot korepetitor v operni šoli državnega konservatorija in bil stalni organist pri frančiškanih.
Z letom 1946 se je začelo njegovo obdobje ustvarjanja v Mariboru. Zasedel je mesto prvega direktorja in dirigenta Opere SNG Maribor. Za prvo premiero je izbral Prodano nevesto, slovansko opero. Kot nasprotje pa je za drugo premiero izbral rusko opero Jevgenij Onjegin. S tem je mariborskemu občinstvu ponudil nekaj novega, hkrati pa preizkušal zmogljivosti ansambla. V razmeroma kratkem času mu je mlad ansambel uspelo popeljati na kakovosten nivo. Predstave, ki jih je dirigiral, so požele uspeh tako pri publiki kot pri kritikih. Bil je zagovornik gostovanj, v Operi so gostovali predvsem basisti. Menil je, da s tem bogatijo repertoar ter spodbujajo dvig umetniškega nivoja Opere.
Ko je mariborsko Narodno gledališče obiskovalo tovarne z namenom oživiti kulturno življenje delavcev in pritegniti novo občinstvo, je tudi Neffat sodeloval in dirigiral opernemu orkestru. Poleg tega, da je kot dirigent delal v Ljubljani in Mariboru, je še komponiral in nekaj skladb celo objavil. Bil je tudi publicist, pisal je predvsem o operah, ki jih je sam dirigiral.
Spominjamo se ga predvsem kot človeka, ki je pomembno prispeval k obnovi mariborske Opere v povojnem obdobju.