Bojeval se je v Tržaškem bataljonu (tudi Tržaški polk), ki so ga v Mariboru 1918 ustanovili primorski prostovoljci. Kot večina vojakov primorskega 97. pehotnega polka, ki so se konec leta 1918 vrnili z Ukrajine, se je odzval pozivu generala Maistra, ostal v Mariboru in se pridružil slovenski vojski, ki je branila severno mejo. Najprej so se bojevali na Štajerskem v okolici Lučan. V napadu 29. aprila 1919 so varovali desni bok 2. bataljona Slovenskega planinskega polka, ki so ga nato okrepili z eno četo. V slovenski ofenzivi 28. maja 1919 so bili v sestavi Labotskega odreda. Po končanih bojih se je Andrej Možina vrnil domov, na majhno domačijo, ki so jo obdelovali starši.
Andrej Možina, Možinetov iz Krnic, je bil sin Urbana in Neže Prek. Bil je njun osmi, zadnji otrok. Leta 1922 se je v Žireh poročil z Marijo Brence, Blažečevo iz Dolenjega Vrsnika. V letih 1923/1939 so se jima rodili štirje otroci: Bronislava, Marija, Herman in Andrej. Majhno posestvo, ki ga je nasledil in na katerem je družina živela, ni zadoščalo za njeno preživetje. Našel si je delo mlekarja v bližnjem obratu.
Med drugo svetovno vojno je kot aktivist sodeloval v narodno osvobodilnem boju.
Umrl je preden bi utegnil zaprositi za status borca za severno mejo. Posthumno sta prišla tudi priznanje njegove aktivne udeležbe v NOB-ju in vdovska pokojnina za ženo Marijo. Domačijo je po njem nasledil najmlajši sin Andrej.
Demšar, A. in Jereb, J. Žirovci v bojih za severno mejo 1918 – 1919. Na Žirovskem nekoč – raziskave in spomini. Žirovski občasnik: revija za vsa vprašanja na Žirovskem, 2018, str. 58-59, str. 65.
Ustni vir: Mojca Drešček (vnukinja), 2019