MORARI, Pietro

Rodil se je očetu Giovanniju ob izteku 16. stoletja. Krajevni škof Lorenzo Prezzato je prepoznal izredno nadarjenost mladeniča in ga imenoval za stolnega kanonika, ko še ni bil niti subdiakon, kar je postal januarja 1605. V času škofove odsotnosti v Rimu, je nastal spor zaradi določenih praks stolnega kapitlja, ki jih je Morari označil v nasprotju s cerkveno zakonodajo in pristojnostmi škofa. Po dveletnem tožarjenju je čudežno dobil spor skupaj z nadduhovnikom Alessandrom Boscolojem.

Diplomiral je iz cerkvenega in civilnega prava in postal vikar škofa Pietra Paola Milota in domačina, škofa Pasqualeja Grassija; doletela ga je čast, da je posvetil temeljni kamen stolnice v Chioggi, kot je razvidno iz svinčenega napisa, ki se hrani v tajništu tamkašnje škofije. Bil je tudi apostolski vizitator na Hvaru, kjer je sklical sinodo, ki jo omenjajo številni kasnejši škofi v svojih odlokih.
V Rimu se je izkazal s svojo učenostjo in preudarnostjo ter tako pripomogel k odločitvi papež Urbana VIII. (1623-1644), ki ga je v konzistoriju, dne 20.9.1632 imenoval za koprskega škofa; glavni posvečevalec je bil beneški patriarh Federico Baldissera Bartolomeo kardinal Cornaro (1631-1644) in tako zasedel po 19 mesecih izpraznjeni škofovski sedež ob smrti br. dominikanca Girolama Rusce, dne 15.2.1630. Škofovski sedež je ostal vakanten tudi zaradi dveletne kuge (1630-31), ki je razsajala po Istri, z izjemo Rovinja, deloma Pirana, Izole in Milj. V Kopru je kuga terjala 2.000 ljudi, torej skoraj polovico prebivalstva (leta 1554 je tudi prepolovila število prebivalstva), v Puli je preživelo 300 ljudi, v Poreču 40, v Novigradu 7 družin, da navedemo zgolj mesta s škofovskim sedežem.

Sklical je dve sinodi ter dal natisniti odloke; obnovil je prihodke škofijske menze (blagajne), katere prihodke je zelo prizadela kuga. Posvetil je cerkev sv. Duha v krkavškem vikariatu, cerkev svete Marije loretske v Izoli. V Piranu se je ustavil v cerkvi sv. Klemna, kjer so leto poprej krajani naročili izdelavo oltarne slike z upodobitvijo Marije, ker so ubežali kugi. Od tedaj se bo na dan Marijinega prikazovanja, 21. novembra, ko je kuga prenehala, se bo ta cerkev preimenovala v cerkev Marije Zdravja. V Piranu se je sporekel s kanoniki, ker so izvedli imenovanja kanonikov brez soglasja škofijske kurije. V Kopru je septembra 1634 posvetil kapucinsko cerkev sv. Marte in sv. Marije Magdalene, ki so jo Koprčani dokončali po 13 letih dela in tako izpolnili votivno zaobljubo. Februarja 1636 so koprske množice pod vodstvom škofa objokovale smrt enega izmed največjih umov Kopra, zdravnika in profesorja Santoria de Santoria. 25.4.1637, na dan sv. Marka, zavetnika Beneške republike, je posvetil župnijsko cerkev sv. Jurija v Piranu, ki je po več kot dveh desetletjih doživela prenovo pročelja v slogu Palladija ter notranjih poslikav v slogu Veroneseja.

24.4.1640 je v Kopru posvetil cerkev Marije od zdravja, na mestu kjer so bili pokopani ljudje v zadnji epidemiji kuge (1831 oseb). Cerkev je nastala kot votivna zaobljuba mesta, da bo postavilo oltar v stolnici kot zahvala Mariji, ki jih je ubranila pred nevarnostjo kuge; nato pa so zgradili kar cerkvico. V tem času je beneški slikar Stefano Celesti naslikal oltarno sliko za oltar sv. Marka v koprski stolnici. Poleti 1645 so množice napolnile stolnico in trg pred njo, da bi počastile smrt koprskega kapitana Biagia Zuliana, ki je umrl braneč beneško suverenost Krete pred turškim osvajanjem.

Novigrajski škof Tommasini ga je označil z »meni ljubemu«, zaradi številnih podatkov, ki mu jih je posredoval o koprski škofiji pri pisanju knjige.
V poročilu župnijskega urada je umrl je na sedežu škofije, dne 22.9.1652 ter bil pokopan, na njegovo željo, v škofovski kapeli sv. Aleksandra, kjer je vsako jutro daroval prvo sv. mašo, na kar opominja napis:

»Sepulchrum / Petri Morari Episcopi / O Pulchrum / Coeli Pro Patria Mori«.
(prevod: Grob škofa Petra Morarija, prelepo za nebeško deželo je umreti).