LUDVIK, Dušan

Bil je nezakonski sin, osnovno šolo je obiskoval v Braslovčah, nato je odšel na Dunaj, kjer je obiskoval češko gimnazijo. Šolanje je nadaljeval na Karlovi univerzi v Pragi, kjer je študiral bohemistiko, germanistiko in bibliotekarstvo. Po diplomi iz bibliotekarstva leta 1939 je šel študirat na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je leta 1944 diplomiral iz slovenskega in nemškega jezika s književnostjo in iz primerjalne književnosti.

Med letoma 1942 in 1943 je bil v italijanski internaciji. Od leta 1944 do 1954 je bil zaposlen v NUK-u kot bibliotekar, hkrati pa je bil tudi predavatelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je predaval nemško zgodovinsko slovnico. Leta 1955 je doktoriral z disertacijo Nemško gledališče v Ljubljani do leta 1790. Izpopolnjeval se je na univerzah v Göttingenu (1952), na Dunaju, Münchnu in Heidelbergu (1955/1956). Leta 1953 je postal asistent, 1962 docent, 1966 izredni profesor in 1972 redni profesor za nemški jezik in književnost. Od 1962 do 1983 je bil predstojnik Oddelka za nemški jezik in nemško književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Področje njegovega raziskovanja so bila predvsem zgodovina nemških potujočih gledaliških skupin v Sloveniji v 17. in 18. st., etimološka vprašanja iz zgodovine slovensko-nemških jezikovnih stikov, iz literarne zgodovine obdobje Franceta Prešerna in Matije Čopa ter vprašanja iz slovenske folklore. Prevajal je minezengerje, nemške klasike, predvsem Goetheja, iz češčine, poljščine in ruščine. V češčino je prevajal pesmi Otona Župančiča. Bil je poverjenik Komisije za avstrijsko gledališko zgodovino Avstrijske akademije znanosti na Dunaju.

V Nemčiji je prejel zlato Goethejevo medaljo, Orden rada z zlatim vencem, odlikovanje Prosvetnega društva Braslovče, nagrado Kidričevega sklada itd.