LOVISATO, Domenico

Domenico Lovisato je bil rojen v času, ko je bila Istra pod avstrijsko oblastjo. Bil je tretji od petih otrok. Oče Giuseppe, po poklicu čevljar, je bil iz furlanske družine, ki se je ustalila v Izoli že nekaj generacij prej. Mama Antonia Vascotto je bila Koprčanka. Oče mu je zgodaj umrl in družina je živela v pomanjkanju. Domenico je bil bister in vedoželjen otrok. Ob finančni pomoči sorodnikov in družinskih prijateljev je dokončal osnovno in srednjo šolo (Izola, Koper, Udine) ter leta 1862 vpisal študij matematike na univerzi v Padovi. Zaradi iredentističnih idej so ga avstrijske oblasti večkrat aretirale. Leta 1866, ko je bila Avstrija v vojni, se je kot prostovoljec boril v Trentinu, kjer ga je opazil Giuseppe Garibaldi. Leta 1867 je dokončal šolanje.
Poklicno kariero je začel kot asistent na univerzi, nato je na srednji šoli v mestu Sondrio poučeval matematiko in fiziko. Tu je sodeloval z geologom Torquatom Taramellijem (enim od očetov italijanske geologije) in inženirjem Felicejem Giordanom ter odkril svojo ljubezen do geologije. Leta 1874 je zasnoval teorijo o kontinentalnih premikih (40 let pred Alfredom Wegenerjem). Opazil je namreč podobnosti med obalama Južne Amerike in Afrike in menil, da sta bila kontinenta nekoč združena. Te teorije ni nikoli objavil.
Nato je nekaj let poučeval (1874 Sassari, 1875 Grigento, 1876 Catanzaro). V Catanzaru je preučeval geologijo in paleontologijo Kalabrije. Leta 1878 je bil imenovan za profesorja na univerzi v Sassariju.
Od decembra 1881 do septembra 1882 se je udeležil ekspedicije v Patagonijo in na Ognjeno zemljo, ki sta jo sponzorirali Italijanska geografska družba in argentinska vlada. Med potovanjem je pisal dnevnik, v katerem se je loteval geoloških, geomorfoloških, paleontoloških, botaničnih in etnografskih tem. Argentinska vlada ga je povabila, da bi svoje delo nadaljeval v Argentini, vendar je to odklonil. Želel se je vrniti v Italijo in slediti političnim dogodkom, za katere je upal, da bodo privedli do združitve Italije. Hotel je tudi ponovno obiskati rodno Istro.
Leta 1884 je bil imenovan za profesorja mineralogije in geologije na univerzi v Cagliariju na Sardiniji, kjer je ostal 30 let. V tem času je poučeval, raziskoval in objavil več kot 100 del, med njimi o geologiji Sardinije.
Umrl je v Cagliariju.
Lovisatove Dnevnike s potovanja po Patagoniji in Ognjeni zemlji hrani Museo civico di Trieste. Leta 2001 in 2003 so v Trstu izšli pod naslovom: D. Lovisato, In Patagonia e in Terra del Fuoco. Trascrizione dei diarii, I, 3 ottobre – 16 dic. 1881; II, 17 dic. 1881 – 21 marzo 1882. Zaradi njih ga uvrščajo med najzanimivejše osebnosti zgodovine znanstvenih raziskovanj.