Lipušček, rojen na manjši kmetiji, se je do svojega 23 leta preživljal s priložnostnim delom na okoliških kmetijah, potem pa je odšel v uk k urarju in orglarju Jakobu Špik na Ponikve. Prvih nekaj let je skupaj z njim potoval od kraja do kraja in si nabiral potrebno znanje, potem se je osamosvojil in začel delati na svoje. Prvo večje naročilo izven domačega kraja je dobil leta 1890 na Vremskem polju na Krasu. Od tu je odšel v Reko h kapucinom, kamor se je potem vračal vsa naslednja leta. Delal je v vaseh okrog Reke, v Opatiji, Kraljevici ter po Istri, redno so ga vabili tudi v številne vasi na Krasu, na Vipavsko, v okolico Gorice in Trsta ter v Goriška Brda. Zadnja leta je deloval predvsem na Severnem Primorskem in v bližini svojega doma. Iskan in cenjen je bil predvsem kot strokovnjak za popravilo in dodelavo cerkvenih mehaničnih orgel. Doma je izdeloval tipke, lesene piščali in ogrodja za orgle ter slovel kot odličen izdelovalec dobrih mehov iz doma strojene ovčje kože. Poleg orglarskih je bil vešč še drugih obrtniških del, med katerimi gre posebej omeniti urarstvo, rezbarstvo in različna krovska in zidarska dela na višini. Kot krovec in zidar je na prelomu iz 19. v 20. st. sodeloval pri obnovah in novogradnjah več hiš na Šentviški planoti in bil med prvimi streharji, ki so uvajali prekrivanje z eternitom. Ker je veliko potoval, se je uveljavil tudi kot svetovalec in trgovski posrednik pri nakupih različnih strojev in drugega materiala.
Zapisnik vseh stvari, 1997
J. Lipušček: Zapisnik vseh stvari, Tolminski zbornik 1997, Tolmin 1997, str. 175-184
Primorski slovenski biografski leksikon, zvezek 9, Gorica 1983
K. Kofol: Janez Lipušček, “urmohar” in orglarski mojster s Pečin, Zbornik Šentviške planote, Ponikve 1998, str. 187-192