LIPOLD, Marko Vincenc

Izhajal je iz ugledne družine Lipold iz Mozirja v Savinjski dolini, ki po ustnem izročilu izvira iz Črne na Koroškem in je bila od 18. st. dalje tamkaj ena najpomembnejših rodbin. Iz nje je prišlo mnogo izobraženih, nadarjenih in rodoljubnih mož. Najznamenitejši med njimi je bil prvi slovenski geolog, rudarski inženir Marko Vincenc Lipold, dolgoletni direktor idrijskega rudnika, ki je s svojimi spoznanji oral ledino in stroki zapustil izjemno dediščino.

Rodil se je očetu Marku Juriju, bratu pesnika Jožefa Lipolda ter uglednemu članu Štajerske kmetijske družbe, posestniku, podjetniku, rodoljubu in večratnemu mozirskemu županu. Bil je tudi splavar, ki je plavil les po Savinji in Savi vse do Beograda. Svoje sinove je izšolal za ceno velikanskega odrekanja in trdega dela. Njegov prvi sin, Janez, je postal deželni in državni poslanec, drugi, Franc Aleksander Wilhelm Napoleon, ravnatelj glavne šole v Celju. Tretji sin, Marko Vincenc, je šolanje začel v Mozirju, ga nadaljeval na gimnaziji v Celju in se po maturi leta 1833 vpisal na univerzo v Gradcu, kjer je študiral pravo, ki ga je dokončal v letu 1838/39 na Dunaju. Od tam je odšel študirat rudarstvo v Bansko Štiavnico na Slovaškem.

Rudarsko kariero je začel na Solnograškem s prakso v rudniku Hall leta 1842, nadaljeval na rudarskem sodišču v Steyrju na Gornjeavstrijskem (leta 1844) in v montanističnem muzeju na Dunaju. Istega leta je bil poslan na rudarsko sodišče v Pliberk in septembra 1846 v dvorno komoro za rudarstvo na Dunaj. Napredoval je v Schichtenmeistra (izmenovodja) in službovanje nadaljeval v rudniku soli Hall na Tirolskem. Konec leta 1849 je bil imenovan za začasnega, nato pa za drugega geologa Državnega geološkega zavoda na Dunaju. Veliko je delal na terenu po celotnem ozemlju tedanje Avstro-Ogrske in s svojimi spoznanji postavil osnovo za vsa nadaljnja geološka raziskovanja. Čeprav je že leta 1853, ko je določil prve okamnine iz okolice Idrije, predaval o idrijskem rudniku, je v Idriji sam raziskoval in kartiral šele leta 1856. Takrat je o svojih izsledkih pripravil predavanje v muzeju na Dunaju. Naslednje leto je predaval o nahajališčih rudnin na Kranjskem. Leta 1857 je v okolici Idrije v temnem peščenem skrilavcu odkril primerke ramenonožcev. Kljub izjemnim rezultatom svojega dela ni bil nastavljen za prvega geologa dunajskega geološkega zavoda, verjetno zaradi slovanskega porekla. Leta 1867 je z drugo ženo Roso Webernin, s katero se je v skrbi za otroke (imel jih je sedem, otroštvo jih je preživelo pet) poročil leto in pol po smrti prve žene Flore, zapustil Dunaj in odšel v Idrijo na mesto ravnatelja idrijskega rudnika. Vodil ga je nadaljnjih šestnajst let. Vseskozi se je trudil za izboljšanje življenjskih pogojev rudarjev in za modernizacijo rudnika. Leta 1879 so v jaških namestili nove izvozne naprave, posodobili so žgalnico in jo namestili na desni breg Idrijce. Zaposlil je mnogo odličnih metalurških strokovnjakov. Med njimi so najbolj znani Adolf Exeli, Josip Čermak in Vincenc Špirek. Ti so uvedli vrsto novih in izboljšali delovanje obstoječih peči v žgalnici. Zmanjšali so uhajanje strupenih plinov skozi stene peči, uvedli učinkovit sistem hlajenja in aparat za prešanje štupe. Dimne pline, ki so prej uhajali v okolje, so povezali v enoten kanalni sistem in ga leta 1872 priključili na dimnik. Leta 1880 so na desnem bregu Idrijce postavili moderno tovarno cinobra. V skrbi za rudarje je Lipold obnovil bratovščino za samopomoč in si zanje tudi prizadeval zagotoviti višje mezde.

Leta 1872 je končal geološko karto okolice Idrije. Tolmač k tej karti je bil objavljen leta 1874 (Erläuterungen zur geologischen Karte der Umgebung von Idria in Krain). V celoti ali deloma je izdelal 9 geoloških kart slovenskega ozemlja. Napisal in objavil je več kot 150 geoloških razprav in člankov.

Poleg rudnika je skrbel za razvoj mesta. Na njegovo prošnjo je Dunaj odobril graditev nove šole, rudniške ljudske šole, ki je bila zgrajena leta 1877. Zaslužen je tudi za odprtje čipkarske šole v Idriji leta 1876.

Leta 1869 je bil izvoljen za poslanca v kranjski deželni zbor. S Slovenskim klubom, katerega je zastopal, se ni strinjal v vsem, zato naslednje leto ni sprejel mandata kljub enoglasni izvolitvi.

Ob 300-letnici rudnika v državni lasti je leta 1880 od Avstro-Ogrske monarhije dobil naziv dvornega svetnika in plemiški naslov. Tri leta kasneje, leta 1883, ga je idrijski občinski odbor imenoval za častnega občana. Postal je tudi častni občan rojstne občine Mozirje.

Delal je vse do smrti. Na njegovo željo so ga pokopali v Idriji, na pokopališču pri sv. Križu. Ko so to med italijansko okupacijo opustili, naj bi Lipoldove posmrtne ostanke preselili na novo lokacijo pri Likarci, vendar o tem ni nobenih sledi.