LEBIČ, Lojze

Po osnovni šoli na Prevaljah je po maturi na Gimnaziji na Ravnah na Koroškem (1952) in Srednji glasbeni šoli diplomiral iz arheologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (1957). Na Akademiji za glasbo je študiral kompozicijo pri Marjanu Kozini (diplomiral 1972) in dirigiranje pri Danilu Švari. Umetniško pot je začel kot dirigent Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič (1960–1962 in 1964–1965), nato je vodil Komorni zbor RTV Ljubljana (1962–1972). Z radijskim zborom je gostoval na številnih uglednih mednarodnih festivalih: Bydgoszcz, Poljska (1966), Flandrijski festival, Belgija (1968), Ohridsko poletje, Makedonija (1968), Jihlava, Češka (1969), Bienale sodobne glasbe Zagreb, Hrvaška (1969), Dubrovniške poletne igre, Hrvaška (1969). Vrednost dirigentskega dela je potrjeval s snemanji plošč – tudi za tuje producente, za belgijski radio I Fiaminghi in Europa (1969), za Matico hrvatsko, prvo ploščo v seriji Antologija hrvaške glasbe (1970). Službeno pot je pričel kot korepetitor na Srednji baletni šoli v Ljubljani, pozneje poučeval dirigiranje na Pedagoški akademiji (1972–1986). Leta 1986 je postal redni profesor za glasbenoteoretske vede na Muzikološkem oddelku Filozofske fakultete v Ljubljani. Od 30. maja 1991 je postal izredni član in od 6. junija 1995 je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). Od 18. novembra 2004 je izredni član Royal Flemish Academy of Belgium for Science and the Arts in od 16. marca 2005 zunanji član Kraljeve flamske akademije znanosti in umetnosti v Bruslju. Kot skladatelj je začel v skupini Pro musica viva, v sedemdesetih letih se je izpopolnjeval na poletnem tečaju za sodobno glasbo v Darmstadtu (1972) in v elektronskem studiu radia Beograd. Po intenzivnem in kritičnem soočanju s sodobnimi kompozicijskimi težnjami si je izoblikoval prepoznavno osebno glasbeno govorico, razpeto med zvočno silovitostjo ter meditativno zadržanostjo, svetovljansko modernostjo in zaverovanostjo v dediščino preteklih kultur. Je zvest umetniškemu, teži h glasbeni univerzalnosti, a ustvarja iz dejavne družbene občutljivosti za svoj čas. Uveljavil se je tudi kot publicistični in pedagoški pisec in nastopal v številnih radijskih in televizijskih oddajah. Je član Društva slovenskih skladateljev. Od leta 1982 do slovenske osamosvojitve je bil sekretar jugoslovanske sekcije v mednarodni organizaciji za sodobno glasbo ISCM (1982–1991), pri kateri je leta 1992 na generalni skupščini v Varšavi utemeljil in dosegel vključitev Slovenije kot samostojne nacionalne sekcije. Sodeloval je v mednarodnih žirijah (Concorso Internationale di canto Seghizzi, 1981, Kompositions Wettbewerb Spittal an der Drau, 1986), na seminarjih (Kompozicijski seminar v Grožnjanu, 1988) in drugod (Mednarodno združenje kongresnih kulturnih centrov ICCA v Vancouvru, Kanada, 1990). Njegove skladbe so bile izvajane na številnih festivalih, kot: Svetovni glasbeni dnevi ISCM (Bruselj, 1981, Zürich, 1991, Bukarešta, 1999, Jokohama 2001, Ljubljana, 2003, Zagreb, 2005); Musikbiennale Berlin, Bienale Zagreb, Musikprotokoll Graz, Pan Music Festival Seoul, Varšavska jesen, Trieste prima, MittelFest Čedad, Koncerti EBU Jeruzalem, Ljubljana, Saint Denis, Francija, Danubiana Temišvar, Romunija, Unista Transnet Pretorija, Južna Afrika, Golden Gate International Choral Festival, San Francisco, ZDA, Tours Francija, Klangforum – Wien in drugod. Poleg odličnih domačih umetnikov Slovenske filharmonije ter Simfoničnega orkestra RTV so Lebičeva dela uvrstili v svoje sporede Trio Lorenz, Marijana Lipovšek, ansambel Slavko Osterc, APZ Tone Tomšič, Carmina Slovenica, Vinko Globokar, Szigmond Szathmary, Ensemble musique vivante, Ensemble InterContemporaine, Queensland Symphony Orchestra, Radijski orkester Izrael, orkester radia Basel, Filharmonični orkester iz Temišvara, Filharmonični orkester G. Enescu, Bukarešta, Ensemble Kreativ iz Celovca. Njegova dela so del tonskih arhivov mnogih radijskih postaj.