KRISTAN, Boris

Rodil se je kot četrti od osmih otrok okrožnemu zdravniku dr. Oroslavu Kristanu in materi Klotildi, rojeni Uršič. Ljudsko šolo je obiskoval v Hardeku pri Ormožu (1906‒1912), prvi razred gimnazije pa na Ptuju (1912‒1913). Po očetovi smrti se je družina leta 1913 preselila v Maribor. Tam je nadaljeval z izobraževanjem na klasični gimnaziji. Zrelostni izpit je opravil leta 1920. Odbornik je bil v Slovanski čitalnici in Ljudski knjižnici, kjer je tudi urejal knjige (1918). Bil je tudi član Sokola, Društva jugoslovanskih akademikov in Podpornega društva v Narodnem domu. Pridružil se je skupini študentov, ki je odšla na Koroško, da bi pomagala slovenski narodni skupnosti pri izvedbi plebiscita (1920).

Medicino je študiral v Ljubljani, Gradcu in na Dunaju, kjer je leta 1926 diplomiral za doktorja vsega zdravstva. Še v istem letu je na Medicinski fakulteti v Ljubljani prejel nostrifikacijsko listino. Na obveznem vojaškem služenju je bil v Divizijski bolnici v Ljubljani, pretežno na kirurškem oddelku (1926‒1927). V letu 1927 je opravljal zdravniški pripravniški staž v bolnišnici Maribor, nekaj mesecev je deloval na ušesni kliniki na Dunaju ter bil imenovan za sanitetnega poročnika fregate v Boki Kotorski. Še v istem letu je prekinil sanitetno službo v Jugoslovanski vojni mornarici ter začel s specializacijo iz zobnih in ustnih bolezni na Univerzi na Dunaju. Dokončal jo je leta 1928, v naslednjem letu pa je pridobil naziv specialist za zobne in ustne bolezni.

V letih 1928‒1931 je delal kot specialist v prvi zasebni zobni ordinaciji pri dr. Franu Stamolu v Mariboru. Leta 1931 je uredil lastno zobno ordinacijo. Ob pričetku 2. svetovne vojne je bil mobiliziran v saniteto Jugoslovanske vojne mornarice v Boki Kotorski (1941). Kot zavednega Slovenca so ga okupatorji aretirali in ga skupaj z družino odpeljali v vojašnico v Melju. Po posredovanju sorodnikov se je družini uspelo izogniti deportaciji v Srbijo. Nadaljeval je z delom v zasebni ordinaciji. Osvobodilni fronti je pomagal s sanitetnim materialom in zdravili.

Leta 1945 mu je glavni referent za zobozdravstvo Mariborskega vojnega področja zaupal organizacijo zobozdravstvene službe v Mariboru. Organiziral je Centralno zobno ambulanto, v kateri so zdravili borce in tudi prebivalce Maribora, ter je pomenila prvi zametek organiziranega javnega zobozdravstvenega varstva v tem mestu. Zavedal se je, da se skrb za zdravje prične že v otroštvu. Kmalu po vojni je začel opravljati sistematične preglede šolskih otrok (1947). Bil je v skupini zdravnikov, ki je bila leta 1949 poslana v pomoč zdravstveni službi v Makedoniji. Po nalogu Okrajnega odbora Maribor je organiziral zobozdravstveno službo za šolske in predšolske otroke za območje mesta Maribor in okolice (1950). Pri tem je sodeloval z dr. Evo Lovše. Še v istem letu je ustanovil prvo šolsko zobno ambulanto v Mariboru. Po ustanovitvi Zdravstvenega doma Maribor leta 1957 je uredil še lastno zobotehnično delavnico za ortodontske aparate. Bil je prvi, ki se je v povojnem času v Mariboru lotil zdravljenja ortodontskih nepravilnosti. S pomočjo dr. Adolfa Drolca je organiziral šolske zobne ambulante na še več lokacijah v Mariboru in tudi potujočo zobno ambulanto.

Do upokojitve leta 1965 je vodil otroško in mladinsko zobozdravstvo. Deloval je pri razširjanju in izboljševanju zobozdravstvene službe v Mariboru in okolici. Bil je pobudnik in zavzet izvajalec zdravstvenoprosvetne dejavnosti. Kot nadzorni zobozdravnik je svetoval pri organizaciji, upravljanju in izvajanju zobozdravstvene službe. Še posebej se je posvečal preventivi. Na šolah je predaval učiteljem, otrokom in njihovim staršem. Predaval pa je tudi na strokovnih srečanjih.

Udejstvoval se je v strokovnih komisijah in društvih. Vodil je komisijo za fluorizacijo in sodeloval v komisiji za ustanovitev Višje stomatološke šole v Mariboru (1960). Bil je član Društva zobozdravstvenih delavcev Slovenije, Slovenskega zdravniškega društva in več let njegov tajnik. Za svoje delo je prejel več priznanj. Zaradi izrednih zaslug za razvoj stomatologije in kot pionir slovenskega mladinskega zobozdravstva je postal častni član Slovenskega zdravniškega društva (1981).

Bil je ljubitelj književnosti in umetnosti. Med likovnimi umetniki v Mariboru je imel mnogo prijateljev, največ se je družil s slikarjema Antejem Trstenjakom in Maksom Kavčičem ter kiparjem Gabrijelom Kolbičem. V času povojne stanovanjske stiske jim je omogočil, da so na njegovem domu več let bivali in ustvarjali.