KRAUS, Eva Lucija Cecilija Viktorija – Pasja grofica

Bila je visoke rasti, modrooka in svetlolasa, znala je jezditi in tekoče je govorila francosko. Napoleon ji je podelil plemiški naziv baronica plemenita von Wolfsberg.

Rodila se je kot najstarejša med petimi otroki cesarsko-kraljevega rudarskega nadzornika Jožeta (Josipa) Krausa in učiteljeve hčere Rozalije Schlibar. Josip Kraus je prišel v Idrijo v službo k rudarskemu uradu domnevno iz Kremnitza. Njegov ded in babica, po veroizpovedi Žida, sta se krstila, svoje otroke vzgajala v katoliški veri in družino v Leopoldovem na Dunaju preživljala s kramarjenjem s starinami.
Viktorija, kakor so jo klicali domači, je Napoleona domnevno prvič videla v Ljubljani pri svojih 12 letih, ko je 28. aprila 1797 spremljala očeta na službeni poti. Cesar se je s svojim najožjim spremstvom tam ustavil za nekaj ur. To srečanje je zaznamovalo njeno življenje.

Do očetove smrti leta 1802 je živela v Idriji. Takrat se je sedemnajstletna Viktorija z materjo preselila na Dunaj, kjer je dobila varuha Philippa Mainonija, cesarsko-kraljevega dvornega tajnika pri topničarskem ravnateljstvu. Z njim je, po eni izmed različic, leta 1805 obiskala Schöenbrunn in se srečala z Napoleonom. Kot sta zapisala zgodovinar dr. Janez Šumrada (tudi nekdanji slovenski veleposlanik v Franciji) ter dr. Luka Vidmar, umetnostni zgodovinar in literarni komparativist z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU pa je Evo Lucijo Cecilijo Viktorijo Emilijo Kraus oziroma Evo, kot si je sama rekla,  Napoleon ugledal v množici radovednežev, ki so ga pričakali na ulicah ob prvi okupaciji Dunaja leta 1805. Šef njegove strežbe je v svojih spominih zapisal, da je bila to najlepša ženska, kar jih je kdaj videl, padla je v oči tudi njegovemu gospodarju, ki je jahal mimo in dal navezati stik z njo.
Hitro je postala njegova ljubica in ga spremljala na vojnih pohodih po celi Evropi. Svojim štirim krstnim imenom je dodala še eno, Emilija, in je trdila, da je bila z Napoleonom legitimno poročena. Med bivanjem v Schöenbrunn jo je dal francoski cesar naslikati v naravni velikosti kot Venero. Sliko je naredil tedaj najslavnejši dunajski portretni slikar, vitez Johann Baptis von Lampi (ml.). Slavni vojskovodja ji je podelil plemiški naziv baronica plemenita von Wolfsberg in zanjo na neki angleški banki ustanovil poseben denarni fond 480.000 goldinarjev. Dokumente o tem darilu je hranil Viktorijin bivši varuh, cesarsko- kraljevi dvorni svetnik in referent pri dvornem vojnem svetu na Dunaju Philipp Mainoni, ki ga je Napoleon odlikoval z redom francoske legije za bivše in bodoče velike zasluge.

Večina stvari, ki o njej kroži v slovenski javnosti, je romantizirana podoba, tudi v zgodovinskem romanu z naslovom Pasja grofica: Napoleonova resnična ljubezen je ta podoba v znamenju velike ljubezni. Toda po besedah Šumdrade je imel Napoleon precej takšnih prijateljic in je zanje, še zlasti za tiste, ki so z njim zanosile, dobro poskrbel. Emilija je bila ena od njih.
Rodila je sina, ki so ga takoj dali v posvojitev dunajski meščanski družini brez otrok, pod njihovim priimkom pa je posvojenec v času mladega Franca Jožefa I. postal novinar enega glavnih dunajskih časopisov in pozneje član zgornje (gosposke) zbornice.

Viktorija in Napoleon sta se ločila, ko je bil leta 1814 pregnan na Elbo, in se od takrat nista nikoli več videla. Leta 1817 se je poročila z doktorjem Johannesom Michaelom Schönauerjem, dvornim in sodnim odvetnikom z Dunaja. Zakon ni bil srečen in od moža se je ločila 23.12.1820. Z materjo in sestro je zaživela v Bregenzu. Po materini smrti leta 1826 se je s svojim štirinajst let mlajšim intimnim prijateljem, kirurgom Vincencem Braunerjem po dveh letih, leta 1828, preselila v Salzburg, ker je Vincenc dobil službo okrožnega ranocelnika in nekaj časa poleg dela poučeval tudi babištvo v medicinskem zavodu.

Razkošno in razsipno je živela na posestvu, za katerega nakup in adaptacijo je porabila ves svoj prihranjeni denar. Poleg kočij in konjev je imela še veliko psov ter drugih precej eksotičnih živali. Po Napoleonovi smrti ji je Mainoni samovoljno znižal letno rento in obdržal njen dragoceni nakit, ki ji ga ni hotel vrniti. Ko je leta 1832 bankrotiral in zapravil ves Viktorijin denar, je med ostalim zažgal tudi dokumente, ki so ji zagotavljali pravico do apanaže, ter storil samomor. Po Mainonijevi smrti, takrat je bila stara 47 let, so prihodki usahnili in ko je leta 1838 umrl še Brauner, ki ji ni zapustil nič, je zabredla v hude denarne težave. Da je lahko vzdrževala posestvo, predvsem svoje živali, ki jim je nudila razkošno prehrano, se je morala zadolževati. Prodala je konje in se naokrog vozila z oslom. Poleg denarja je izgubila tudi vso svojo lepoto. Leta 1842 so ji zaradi prezadolženosti začeli rubiti posest. Njene nepremičnine so prodali na javni dražbi, ostalo ji je le najosnovnejše za bivanje v manjši koči, kamor se je morala preseliti iz svoje nekoč bogate hiše. Še zmeraj pa ji je ostalo ogromno živali: opice, papige, na desetine ptičev pevcev in okrog 30 psov. Zato so jo ljudje klicali »pasja grofica« (Hundsgräfin).
Po bivšem možu dr. Schönauerju je leta 1843 prejela 300 goldinarjev penzije iz fonda sodnijskih vdov, dunajski cesarski dvor ji je, po gorah prošenj in pritožb, naklonil milostno letno pokojnino 400 goldinarjev, od Napoleonove vdove Marije Luize pa ji je uspelo dobiti podporo, ki je znašala 200 goldinarjev. Ves denar je porabila za svoje živali.

Umrla je v Gniglu pri Salzburgu 15. ali 16. aprila, telesno in duševno strta, z 10.675 goldinarjev in 2 krajcarjema dolga. Pokopali so jo na pokopališču v St. Gildenu.
Nekdo ji je kasneje postavil nagrobnik z marmorno ploščo, na kateri piše:

Tukaj počiva
pasja grofica
Emilie Victoria baronica v. Wolfsberg
roj. Kraus
dolgoletna spremljevalka Napoleona I.
na vseh bojnih pohodih in njegova
zvesta tovarišica do njegovega padca.
Rojena v Idriji na Kranjskem 1785.
Umrla v Gniglu 15. aprila 1845.
Kdor je brez krivde in napak,
naj prvi vrže kamen nanjo.

Hiša ob Nikovi, v kateri je bila rojena Napoleonova ljubica Idrijčanka Viktorija, še stoji in ohranja legendo.