KRAŠOVEC, France

Gospodarstvenik, publicist in potopisec France Krašovec je večino svojega najdejavnejšega življenjskega obdobja preživel na južnoameriški celini v Argentini. Rodil se je v Celju kot tretji od štirih (živorojenih) otrok v umetniško-obrtniški družini. Oče Franc Krašovec je bil pozlatar, kipar in tedaj širše poznani cerkveni restavrator, mama Kristina Ana, rojena Quaiser (Kvajzer), je bila po rodu Kranjčanka in je zgodaj umrla (leta 1890). Ded po očetu, Andrej Krašovec, je opravljal zadolžitve mežnarja pri podružnični cerkvi sv. Mihaela nad Laškim, sicer pa se je ukvarjal s knjigoveštvom in urarstvom, ki se ju je priučil sam. Njihov priimek se je v tem času po večini zapisoval še kot Krašovic, sin oziroma vnuk France pa se je v svojih prispevkih dosledno podpisoval s priimkom Krašovec.

France (večkrat imenovan tudi Franjo) je po gimnaziji sprva študiral na Češkem na trgovski akademiji v Pragi, leta 1911 pa je odšel v Nemčijo, kjer je na Visoki trgovski akademiji v Kölnu dokončal študij narodnega gospodarstva. Tam je bil član slovenskega društva Gorjup. V prostem času, ko ni bil zaposlen s študijskimi obveznostmi, je potoval po domovini in tujini; poleg slovenskih dežel je tako prepotoval Češko, Srbijo, Italijo, Francijo in Anglijo ter se poleg nemščine in češčine naučil še ruščine, italijanščine, francoščine in angleščine. Kot rezultat popotnih vtisov je leta 1908 v Kranju v samozaložbi izdal knjigo Utrinki: črtice in potopisi, ki jo sestavljajo po mnenju Vatroslava Holza »neprisiljeni opisi« Krašovčevih potovanj po Italiji in od Prage do Ljubljane.

Takoj po študiju – predtem se je leta 1911 še poročil s Štefanijo Pirker iz Ribnice – je leta 1912 odpotoval v takrat gospodarsko dobro stoječo Argentino, v kateri je videl prostor za razvoj poslovne dejavnosti. Prva leta se je tam družil predvsem s Čehi, stike z domovino pa je do 1. svetovne vojne ohranjal s sodelovanjem z Janezom Evangelistom Krekom in Ivanom Hribarjem. Med 1. svetovno vojno je dejavno sodeloval v skupni južnoslovanski organizaciji Jugoslovanska narodna obrana (JNO). Da bi slovenski izseljenci lažje izpričali svoj protest ob povojni italijanski zasedbi Slovenskega primorja in dobršnega dela Notranjske, je skupaj z drugimi slovenskimi znanci v okviru JNO leta 1919 soustanovil odsek »Slovenija«, prvo slovensko organizacijo na tej celini. V Argentini je sicer deloval kot trgovski potnik, ki je službeno prepotoval vso državo in sosednje države ter vzpostavil stik s številnimi ljudmi. Značajsko je bil radovedna osebnost, ki so jo zanimala številna področja. Hkrati z razvojem slovenskega časopisja v Argentini je postal nenadomestljiv kronist argentinske družbe v slovenskem jeziku, ki jo je kot njen dober poznavalec znal plastično prikazovati.

V tridesetih letih je za časopis Slovenec prispeval pet nadaljevanj o Jugoslovanih v Argentini (V jugoslovanskih kolonijah v Argentini). V istem času je osnoval dve redni rubriki: prva, Argentinski filmi, je izhajala v Duhovnem življenju, druga, Utrinki iz naše nove domovine, pa v Slovenskem tedniku. Osnovani sta bili kot reportažna pripovedna proza, ki je vsakokrat obravnavala določen običaj ali značilnost družbe ali okolja, v katerem so živeli Slovenci. Opisu je vedno dodajal svoje komentarje in primerjave s slovenskimi lastnostmi in navadami. Nekaj prispevkov je temeljilo na citiranih virih, zaradi česar imajo ti trajnejšo vrednost pri spoznavanju razmer in dežele. Pisal je o posebnostih argentinske družbe, opisoval zanimive Slovence, ki jih je srečeval, in zapisoval informacije, ki dokumentirajo slovensko prisotnost na tej celini. Po mnenju Irene Mislej je bil »njegov jezik kultiviran in eleganten, slog pa privlačen, predvsem zaradi blage ironije in duhovitosti komentarjev«.

V tedniku Novi list je leta 1934 izšla njegova izčrpna serija strokovnih člankov z naslovom Izgledi jugoslovanske izvozne trgovine v Južno Ameriko s posebnim ozirom na Argentino. Za Koledar Mohorjeve družbe v Celju za leto 1936 je napisal razpravo Slovenci v Argentini. V letih 1941–1943 je v Duhovnem življenju objavljal (nedokončano) rubriko Una página de historia, pregled slovenske zgodovine v španskem prevodu.

Svoja zadnja leta se zaradi bolezni ni zmogel več udeleževati družabnega življenja. Umrl je v splošni bolnišnici Dr. Teodoro Álvarez v Buenos Airesu. Krašovec je bil eden najpomembnejših kronistov slovenskih in drugih izseljencev s področja nekdanje Jugoslavije v Argentini.