Diplomiral je leta 1940 na Tehniški fakulteti, na oddelku za elektrotehniko, v Ljubljani in se nato zaposlil v rudniku Rajhenburg (zdaj Senovo). Od leta 1941-1942 je bil v nemškem ujetništvu, v letih 1944-1945 je sodeloval v narodnoosvobodilnem gibanju.Leta 1946 je postal glavni direktor Državnih elektrarn Slovenije, na tem mestu je služboval do leta 1949. Od leta 1950 je bil načelnik planskega sektorja Sveta za energetiko in ekstraktivno industrijo, od leta 1952 direktor Elektroprojekta v Ljubljani, od leta 1954 glavni direktor Elektrogospodarske skupnosti Slovenije in od 1964-1981 direktor Elektroinštituta Milan Vidmar v Ljubljani.
Je eden zaslužnejših za popolno elektrifikacijo Slovenije in povezavo njenega omrežja v elektroenergetski sistem Jugoslavije ter tudi vključitev v srednjeevropsko omrežje.
Napisal je čez 50 člankov, objavljenih v slovenskih in tujih strokovnih revijah.
Osebnosti, Ljubljana 2008
Slovenika: slovenska nacionalna enciklopedija, Ljubljana 2011