Osnovno šolo je obiskoval v Predosljah. Mlinarskega poklica se je izučil v Ribnem pri Bledu. V Zormanov mlin na Visokem ga je leta 1929 povabila sorodnica, ki je bila vdova. Nekaj let sta gospodarila skupaj. Po njeni smrti je postal gospodar posestva in mlina. Poleg mlinarjenja ga je privlačilo kulturno delo na vasi. Bil je prijeten človek, dober govornik in organizator. Rad je bral, pisal pesmi in si v mlinu uredil preprosto knjigoveznico. Leta 1933 so na Visokem ustanovili prosvetno društvo. Valetnin Kokalj, po domače Zormanov Tine je postal predsednik dramske skupine. Priskrbel je igre, vodil bralne in govorne vaje. Načrtoval je tudi ustanovitev knjižnice na Visokem, a ga je prehitel vojni čas. Bil je pošten, dober in globoko veren človek. Po nazorskem prepričanju je bil krščanski socialist. Kot narodno zaveden se kmalu vključil v partizansko gibanje. V njegovem mlinu je bil že 16.9.1941 ustanovljen odbor OF za Visoko in Luže. Partizane je oskrboval z živežem in jim v mlinu nudil zatočišče. Ko je bil izdan gestapovcem, se je konec februarja 1942 odločil oditi v partizane. Ko je 1. 8. 1942 bežal pred Nemci, si je zlomil nogo in so ga lahko ujeli. Najprej je bil 5 mesecev v zaporu v Begunjah nato pa še enajst mesecev v taborišču Gusen, podružnici Mathausna, kjer je zaradi izčrpanosti umrl. Leta 1955 so po njem imenovali kulturno društvo na Visokem, katero je leta 2006 dobilo Zlato plaketo občine Šenčur.
Pod Jurijevim klobukom, Zbornik občine Šenčur 2006
D.Bakovnik: Zormanov mlin, Visoko 2001, str. 23-35.
M.Krišelj: List za listom pada – zapis ob dnevu mrtvih: TV-15 naš tovariš 1981, št. 43, str. 16
M. Hanc: Visoškim kulturnikom najvišje priznanje – občina Šenčur praznuje, Delo 2006, št. 90, str. 6