KOBAL, Andrej (Andrew)

Bil je najmlajši od sedmih otrok, rojenih materi Marjani (Marianna) in očetu Blažu (Blasius). Njegova šolska pot se je začela v Cerknem in nadaljevala v Gorici, vendar je moral šolanje zaradi pomanjkanja in revščine predčasno končati. Po vrnitvi v rodni kraj se je zaposlil na stričevi kmetiji in med letoma 1915 in 1917 delal tudi kot pismonoša. Ko je bil star sedemnajst let, je bil vpoklican k vojakom.

Ob koncu vojne so ga italijanske oblasti aretirale in zaprle v taborišče pri Krminu (Italija), od tam je pobegnil v Ljubljano, kjer je končal Gorazdovo trgovsko šolo in se preselil v Slovenj Gradec. Od tod ga je pot ponesla v Ameriko. Leta 1921 se je naselil v Chicagu in postal pomožni urednik Prosvete, dnevnega glasila Slovenske narodne podporne jednote (SNPJ). Kmalu po prihodu v Ameriko si je kupil manjšo kmetijo in v prostem času kmetoval. Služba pomožnega urednika je bila zanj prvi dve leti zelo omejena, odgovoren je bil za korekture in nadzorovanje paginacije v tiskarni. Takrat je že začel objavljati prve izvirne povesti in pesmi iz spominov na staro domovino. Lotil se je učenja angleščine in začel obiskovati razne večerne šole.
Leta 1927 je službo pomožnega urednika zapustil, deloma zaradi političnih nesoglasij, deloma zaradi velike želje po nadaljevanju študija na čikaški univerzi. Slednjega so mu sodelavci odsvetovali, ker da naj bi mu literarne, psihološke in druge akademske vede ne koristile. Njihovega mnenja ni upošteval in poleg tega je bil zelo naveličan ozkega razgleda med priseljenci. Na čikaški univerzi je poleg rednih predmetov sociološke in psihološke smeri študiral še primerjalno religijo, jezikoslovje, francosko dramatiko in ameriško zgodovino. Proučeval je kulturne potrebe izseljencev in raziskovalprihodnost izseljenstva, socialni položaj slovenske mladine, rojene v Ameriki, in spremljal razvoj slovenskih organizacij, časopisja in književnosti. Zelo se je zavzemal za slovensko mladino in jo skušal obdržati v kulturnih ustanovah. Poleg študija in raziskovalnega dela je imel zelo rad dramo in gledališče.
Dosegel je bakalavreat, nato pa leta 1930 zapustil čikaško univerzo in bil dve poletji, leta 1931 in 1932, študent in pomočnik na univezi v Washingtonu. Sodeloval je pri debatah v kongresu in razpravah najvišjega sodišča ter obiskoval urade predsedniške uprave. Trdo delo in skromnost v mladosti sta mu pomagala prebroditi težka leta pomanjkanja in brezposelnosti. V knjigi Svetovni popotnik je zapisal, da če ne bi bilo depresije, se ne bi spuščal v utrujajoča psihološka raziskovanja v policijski službi, ne bi se posvečal proučevanju jezikov in tudi njegovih iger za slovenske odre bi bilo manj. Zanj je brezposelnost pomenila le, da ni bilo denarja, posla pa vedno čez glavo. V knjigi je zapisal, da se je imel ravno depresiji zahvaliti za poznejše uspehe.
V letih 1934–36 je študiral na univerzi v New Yorku, kjer je doktoriral s tezoDemocratic Experiment in the Danubian Countries(Demokratični poskusi v podonavskih državah). Leta 1940 je prevzel psihološko delo v industrijskem podjetju Colt’s za ročno orožje in strojnice v Hartfordu (Connecticut).
Po japonskem napadu na Pearl Harbour je sprejel ponudbo Pentagona v psihološko vojno službo (1942–44). V nabornih uradih je testiral vojake in delal pri tajni službi O. S. S. (Office of Strategic Services) v Kairu. Nazadnje so ga prestavili v Pentagon k tajni obveščevalni službi, kjer je med drugim preprečil bombardiranje Ljubljane in Zagreba. Predaval je na univerzah v Washingtonu (1952–55), na univerzi v Dacci (1955–58), na univerzi v New Yorku, bil je ravnatelj raziskovalnega oddelka pri Hoover Institution in predavatelj na Stanford University.

Znal je petnajst jezikov in sodeloval v več strokovnih organizacijah: American Political Science Association, Society of Public Administration, Psychological Society, International Association of Chiefs Of Police.
Leta 1970 se je upokojil.

Leta 1975 je prejel tržaško nagrado vstajenje za knjigo Svetovni popotnik.