KLEVA, Luciano

Rodil se je v Kopru, živel je v Izoli. Že od malega je rad risal, v risanju je bil med najboljšimi na osnovni šoli in učitelji so ga spodbujali, naj bi se odločil za likovni študij. Po končani osnovni šoli se je vpisal na italijansko gimnazijo v Kopru, se nato prepisal na italijansko srednjo kovinarsko šolo v Izoli, smer strojno ključavničarstvo in jo uspešno dokončal. Nato se je odločil za študij slikarstva, fotografije in oblikovanja na prestižni umetnostni Akademiji Brera v Milanu. Med študijem je moral poprijeti za vsako delo, saj ga domači niso mogli finančno podpreti. Med drugim je delal tudi v tiskarni Stamperie Sciardelli, kjer so tiskali umetniške grafike. Takrat se je začelo njegovo sodelovanje s fotografom M. Rebuzzinijem iz agencije La Rouge, za katerega je fotografiral prizore iz vsakdanjega življenja v Milanu. V Italiji je odkril nove možnosti izražanja prek fotografije, glasbe, giba, hapeninga, kar je zaznamovalo njegovo nadaljnje življenje.

Leta 1980 se je vrnil domov in se v naslednjih dvajsetih letih uveljavil kot slikar, umetniški fotograf in oblikovalec, publicist in glasbenik. Opustil je čisto slikarstvo in se odločil za poseben, njemu lasten spoj slikarstva in fotografije. Ustvaril je niz fotografskih ciklusov, ki so šli od začetne faze lepljenja in fotomontaže, prek sanjske fotografije do nadrealističnih del in končno portretov. Ta zbirka vsebuje tudi ciklus fotografij na temo Istre, ki ima tako umetniški kot tudi dokumentacijski pomen. Zbirko odlikuje črno – bela tehnika, fotografije pa evidentirajo čas in življenjske dogodke. Gre za umetniško interpretacijo in prikaz prebivalcev Istre in njihovega življenja.

Poleg tega je grafično opremil tudi večje število knjig, ki jih je izdala založba Lipa. Likovno je opremil tudi več kot deset romanov iz zbirke Zenit (urednik Aleš Berger), ki je izhajala  pri Mladinski knjigi. Dela se je lotil  poglobljeno. Za vsak knjižni naslov se je posebej pripravil. Pozanimal se je za vsebino romana, da je z njo uskladil  naslovnico. Njegove opreme so bile zelo opazne in prepoznavne.

Imel je na desetine samostojnih in skupinskih razstav doma in v tujini. Prejel je številne nagrade, med njimi je bila leta 1998 tudi prestižna Kocjančičeva nagrada za dosežke v kulturi.

V skupini Istranova, ki jo je ustanovil, je s prijatelji oživljal in ohranjal istrsko ljudsko glasbo. Že v mladosti se je začel učiti igranja na kitaro, potem pa je hitro prešel na različne ljudske inštrumente. Bil je tudi član etno glasbene skupine Vruja, ki jo je leta 2001 ustanovil skupaj z Marinom Kranjacem. Igral pa je še v nekaterih drugih glasbenih zasedbah.
Emil Zonta, nekdanji urednik na radiu Koper, je o delu Istranove povedal: »To je bil prvi tovrstni projekt v osrednji Evropi. Prvi so na tak način odkrivali in spoznavali tradicijo, ki je temeljila na multikulturnosti, kar je bilo v tistih časih zelo pomembno in prepotrebno spoznanje za prihodnost tega prostora. Način podajanja glasbe je bil v tem delu Evrope nekaj novega in sprejemljivega za vse generacije. Njihov takratni dosežek je še danes zelo pomemben.”
V galeriji Loža in v palači Gravisi v Kopru je bila od 23. decembra 2004 do 27. februarja 2004 pregledna posthumna razstava njegovih fotografij. Organizatorji razstave so bili Italijanska Unija, Obalne galerije Piran in Skupnost Italijanov “Santorio Santorio” Koper, projekt pa je finančno podprlo Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Italije. Dvojezični katalog je avtorja predstavil z izborom reprodukcij, prijatelj Bruno Fonda je prispeval esej, strokovna besedila sta napisali Aurora Fonda in Nives Marvin, uvodnik pa Maurizio Tremul, predsednik Italijanske Unije.