KLEMENČIČ, Goran

Mladost je preživel v Žireh v Poljanski dolini, kjer je zaključil osnovno šolanje. Še kot osnovnošolec je pisal recenzije računalniških igric. Srednje šolanje je opravil v kranjski gimnaziji – smer računalništvo. Očitno je že tedaj zelo dobro obvladal računalniško programiranje, saj sta s kolegom ustvarila računalniško igrico The President, ki sta jo uspešno prodala v Švico in kar imenitno zaslužila. Tudi prvi zasloni na dotik, ki so v preddverju Cankarjevega doma obiskovalcem podajali osnovne informacije, so delovali na osnovi njegovega programa. Ker je želel postati kriminalist se je leta leta 1992 vpisal na pravno fakulteto na ljubljanski univerzi in diplomiral leta 1996. Magisterij je opravil na Harvard Law School leta 1997. Ta študij si je plačal z denarjem, zasluženim z računalniškim programiranjem. Študiral je pri dveh vrhunskih pravnih avtoritetah, ki sta imela povsem nasprotna vrednostna izhodišča. Profesor Philip B. Heymann je zagovarjal trdo tožilsko logiko in nepopustljivost pri pregonu kriminala, profesor Henry J. Steiner pa načela varovanja človekovih pravic. Klemenčič je ti dve, na videz nasprotujoči si logiki, združil v načelo, da sta varovanje človekovih pravic ter omejevanje korupcije dva enakovredna in neločljivo povezana temelja vladavine prava.

Prvič se je zaposlil leta 1996 kot asistent na Pravni fakulteti. Naslednja delovna izkušnja je bila v vlogi svetovalca na ministrstvu za notranje zadeve pri več ministrih zapored (Mirko Bandelj, Borut Šuklje in dr. Peter Jambrek). Med letoma 2001 in 2003 je delal kot svetovalec Sveta Evrope. Leta 2003 se je zaposlil kot predavatelj kazenskega prava, policijskih pooblastil in človekovih pravic na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru. Je stalni svetovalec Združenih narodov, Sveta Evrope, Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) in Ameriškega mirovnega inštituta. Njegova specialnost so področje spoštovanja človekovih pravic, boj proti korupciji, reforma kazenskega prava in vladavina prava v postkonfliktnih državah (v Latinski Ameriki, na Balkanu, v Ruski federaciji, Srednji Aziji in na Kitajskem). Od oktobra 2008 do aprila 2010 je kot državni sekretar delal na ministrstvu za notranje zadeve pri ministrici Katarini Kresal. Veliko se je ukvarjal z rešitvijo problema »izbrisanih«. Ko je končal še projekt ustanavljanja nacionalnega preiskovalnega urada je odstopil s te funkcije.

Predsednik republike Danilo Türk ga je septembra 2010 imenoval za dobo šestih let za novega predsednika komisije za preprečevanje korupcije. Nadomestil je Draga Kosa, ki je bil tudi prvi predsednik te komisije. Kot svetovalec za komisijo je Klemenčič delal že leta 2003. Ob nameri vlade Janeza Janše, da komisijo z zakonom ukine, je prispeval ključne argumente, ki so prepričali ustavno sodišče, da ukinitev komisije prepreči. V času, ko je Janševa vlada načrtovala ukinitev protikorupcijske komisije, je Klemenčič protestno izstopil iz upravnega odbora delovne skupine OECD za korupcijo v mednarodnem poslovanju, češ da je vladni odnos do slovenske protikorupcijske komisije »negativen«, kar je imelo znaten mednarodni odmev.

Osem let je sodeloval pri različnih izdajah knjige Ustavno kazensko procesno pravo, v kateri so zbrani in prevedeni judikati, ki so spreminjali smeri pravne teorije. V zadnji verziji, ki je obsegala več kot 1800 strani, je naveden kot drugi soavtor – takoj za dr. Boštjanom M. Zupančičem. Je eden od soavtorjev Komentarja Ustave Republike Slovenije, ki ga je uredil nekdanji ustavni sodnik dr. Lovro Šturm. Prispeval je poglavje o ustavni pravici do zasebnosti. Poročen z odvetnico Nino Klemenčič Zidar, je oče dveh otrok in živijo v okolici Moravč.