Martin Klančišar – Nande, rojen v številni kmečki družini nad Trbovljami, se je zaradi skromnih razmer zgodaj zaposlil v bližnjem rudniku. Kasneje je odšel v srbski rudnik zlata Rtanj, trdo delal, vendar dobro zaslužil, tako da je z veliko ambicije ob delu dokončal rudarsko šolo v Celju. Kot preddelavec se je nato ponovno zaposlil v trboveljskem rudniku in se že pred vojno vključil v delo KPS.
Ob nemškem napadu je začel kot aktivist na domačem terenu, nato pa se je priključil Kamniško-zasavskemu odredu. Na njegovo glavo so Nemci razpisali nagrado, partija pa ga leta 1943 zaradi organizacijskih sposobnosti premestil na celjsko območje. Ena njegovih najbolj znanih akcij je bilo sodelovanje pri osvoboditvi zapornikov iz Starega piskra 15. 12. 1944.
Jeseni 1944 je bil kot paralela nemški oblasti v ilegali ustanovljen Okraj OF Celje – mesto, Klančišar pa je postal eden njegovih predsednikov. Na tej funkciji je dočakal konec vojne in ob prelomnih dneh kapitulacije v Celju 8. in 9. maja 1945 z odločno pogajalsko taktiko pripomogel, da so okupacijske sile mesto zapustile brez povzročanja večjih škod. Že po nekaj dneh pa je bil premeščen na funkcijo komisarja pri komandi mesta.
Po vojni je kot rudarski strokovnjak prevzel mesto direktorja v Rudniku Trbovlje, z dekreti pa so ga kasneje premeščali na različna vodstvena mesta v rudarstvu (Zagorje, Hrastnik, Kočevje, Srpenica).
Leta 1956 se je lahko ustalil v Celju in do upokojitve v leta 1959 poučeval na kovinarski šoli v Štorah.
J. Germadnik: Vodili so Celje, Celje 2005, str. 104–107
M. Mikola: Razvoj oblasti na območju Celja v obdobju 1945–1954, v: Celjski zbornik, 1985, str. 7–28
J. Orožen: Oris sodobne zgodovine Celja in okolice, Celje 1980 (poglavje Pregled obdobja 1918–1945)
Biografija, delo hčere Slavice in sina Martina Klančišarja, predana domoznanskemu oddelku Osrednje knjižnice Celje za potrebe razstave in CBL.