KAISERFELD, Moriz, von

Rodil se je kot Mavricij Juda Tadej materi Karolini Antoniji Aichmayer in očetu Francu Ludviku Blagatinšku pl. Kaiserfeldu (1780–1856), uradniku v gospoščini in ekonomu. Plemiški naziv je v rodbino prinesel njegov ded Franc Seraf Anton (1755–1820), ki ga je pridobil za izjemne zasluge na področju ovčereje, pridelave žita in vinogradništva. Otroška leta je skupaj s sorojenci preživljal v gradu Majšperk. V Gradcu je obiskoval gimnazijo ter se po zaključku vpisal na študij filozofije ter političnih in pravnih ved na tamkajšnji univerzi. Po opravljenem praktičnem politično-sodnem preverjanju na celovškem pritožbenem sodišču je leta 1835 začel upravljati patrimonialno sodišče na posestvu Thannhausen. Istega leta je prevzel vodenje gospostva Birkenstein, ki je bilo v lasti vdove grofice Marie Klementine von Menneville, s katero se je leta 1838 poročil in naslednje leto se jima je rodil sin Moritz. Leta 1844 se je z družino odpravil  na daljše potovanje po Nemčiji, Belgiji in Franciji, kar mu je izjemno razširilo obzorje in pripomoglo k uspešnejšemu nadaljnjemu poklicnemu delovanju.

Po svojem prepričanju je bil konservativni liberalec, zavzemal se je za avtonomijo pokrajin, bil je odločen nasprotnik dunajskega radikalizma in je zagovarjal stališče, da se lahko politična nesoglasja uredijo s pravičnimi zakoni. Leta 1848 je bil imenovan v štajerski deželni zbor, kjer je močno podpiral zemljiško odvezo. Med januarjem in aprilom 1849 je zastopal mesto Gradec kot poslanec v frankfurtskem državnem zboru in se po odstopu vrnil v grad Birkenstein. V letih 1849 in 1850 je napisal številne članke, ki so predstavljali njegov pogled na tedanje politične razmere v Nemčiji in Avstriji. Leta 1850 je postal župan Birkfelda in član štajerskega kmetijskega združenja, katerega predsednik je bil od leta 1866. Tega leta je napisal tudi Ausseerski program, ki je utrl pot nemškemu nacionalizmu v Avstriji.

Medtem ko je obdobje neoabsolutizma preživel v političnem ozadju, se je leta 1861 vrnil v ospredje z izvolitvijo v štajerski deželni zbor kot član skupnosti Weiz, prevzel je vlogo namestnika deželnega glavarja in bil poslan v državni zbor, kjer je opravljal funkcijo poslanca v poslanski zbornici (1861–1872). Leta 1868 je postal prvi predsednik državnega zbora, ki ni bil imenovan s strani cesarja, temveč je bil izvoljen izmed poslancev. Pri svojem delu je bil osredotočen na izobraževanje, kulturo, lokalne skupnosti, zdravstvo in promet. Prizadeval si je za izgradnjo medicinske fakultete v Gradcu (končana leta 1863), dal je pobudo za preoblikovanje tehnično-izobraževalne ustanove v tehnično visoko šolo (realizirano leta 1864) in podprl je ustanovitev državnega arhiva. Za zasluge je bil s strani graške medicinske fakultete nagrajen s častnim doktoratom. Leta 1868 ga je cesar odlikoval z viteškim križem Leopoldovega reda.

Avgusta 1871 ga je cesar imenoval za deželnega glavarja Štajerske in dosmrtnega člana gosposke zbornice. Zavzemal se je za pomoč državnim kulturnim ustanovam, širitev cestnega in železniškega omrežja, regulacijo Ensa in Mure ter gradnjo šol in domov za ostarele. Za številne zasluge je prejel Comthurski križ Leopoldovega reda ter naziv Excellenz. Zaradi zdravstvenih razlogov se je leta 1884 umaknil iz javnega življenja in se nastanil v gradu Birkenstein, kjer je naslednje leto umrl.