JURČIČ, Josip

Rojen je bil na Muljavi kot sin bajtarja. Njegov rod izvira izpod Gorjancev, oče Marko je bil doma iz Jablanc pri Kostanjevici na Krki in se je pisal še Juršić (kar daje slutiti, da so bili predniki hrvaške ali uskoške krvi). Oče je odšel nato kot mlad fant s trebuhom za kruhom v samostan Stična za kočijaža, tam pa je spoznal dekle Marijo Jankovičevo z Muljave, Pajštabarjevo po domače. Rodili so se jima trije otroci; Josip oz. Jožek je v osnovno šolo hodil na Krki, v Višnji Gori in Ljubljani, kjer je obiskoval tudi gimnazijo. Po končani gimnaziji leta 1865 je na Dunaju študiral slavistiko in klasično filologijo, vendar je zaradi pomanjkanja denarja študij kmalu opustil in se pričel preživljati s pisanjem.

Že v gimnaziji se je uveljavil kot pripovednik (Pripovedka o beli kači, Domen, Tihotapec …). Njegovo otroštvo so zaznamovale dedove pripovedi, ki jih je objavil v Novicah (Spomini na deda, 1863). Objavljal je v različnih listih in revijah, že leta 1864 pa je Mohorjeva družba izdala zgodovinsko povest Jurij Kozjak, slovenski janičar. V dunajskem obdobju je napisal več del, med njimi tudi prvi slovenski roman Deseti brat (1866). V tem času je največ sodeloval s Stritarjem in Levstikom. Skupaj so izdali Prešernove Pesmi in literarni zbornik Mladika. Po začetni folklorni usmeritvi se je vse bolj približeval stvarnemu kmečkemu življenju in iskal razgibano pripoved v zgodovinski snovi, ki ji je ostal zvest vse življenje (Hči mestnega sodnika, Kloštrski žolnir idr.). Z Jurčičem smo Slovenci dobili pravega pripovednika. Z deli, ki estetsko sicer ne dosegajo zmeraj visoke ravni, je postavil temelje slovenski pripovedni prozi. Literarna zgodovina ga postavlja na prehod iz romantike v realizem.

Deloval je tudi kot urednik in založnik (Mladika, Glasnik, Listki …), zelo pomembno pa je tudi njegovo časnikarsko delo. Z Dunaja se je preselil v Maribor in tam postal poklicni časnikar pri Slovenskem narodu. Leta 1870 se je vrnil na Dunaj, da bi dokončal študij. Vendar pa tam ni našel primerne službe, zato je sprejel mesto sourednika pri Südslavische Zeitung v Sisku. Po smrti urednika Slovenskega naroda Antona Tomšiča je prevzel glavno uredništvo in to delo opravljal do smrti. Jeseni 1872 se je skupaj s časnikom preselil v Ljubljano. S časnikarstvom je bilo povezano tudi njegovo politično delovanje. Imel je jasno oblikovana stališča do pomembnih vprašanj. Njegovi politični pogledi so temeljili na mladoslovenski politiki in na ideji Zedinjene Slovenije. Tudi v tem obdobju je napisal več del, npr. roman Ivan Erazem Tattenbach, tragediji Tugomer in Veronika Deseniška. Nedokončana sta ostala romana Slovenski svetec in učitelj ter Rokovnjači. Rokovnjače je dokončal Janko Kersnik. Jurčičeva dela so bila prevajana v različne jezike, predvsem v slovanske. Najpogosteje prevedena dela so: Jurij Kozjak, Sosedov sin in Deseti brat.

Vedno se je rad vračal domov, kjer je v svojem kratkem življenju preživel sorazmerno veliko časa. Dolenjska je zelo prisotna v njegovi ustvarjalnosti. Od malega je rad poslušal zgodbe o ljudeh in dogodkih od blizu in daleč, iz preteklosti in sedanjosti, ki mu jih je pripovedoval zlasti njegov ded in vse te zgodbe so našle odmev v njegovih delih. Tako je Dolenjska dobila svojega velikega pripovednika, saj se dogajanje njegovih romanov in povesti godi večinoma v domačem dolenjskem okolju. Včasih je kakšno ime iz resničnega sveta tudi obdržal (npr. Špelkinega Jožka, ki je pisatelju za frakeljc šnopsa dal, pa je bilo urejeno).

Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto hrani, poleg vseh pomembnih izdaj njegovih del in številnih prevodov v tuje jezike, v Posebnih zbirkah Boga Komelja tudi izvirne knjižne ilustracije romana Deseti brat slikarjev Gvida Birolle in Borisa Kobeta, romana Cvet in sad slikarja Saše Šantla, povesti Jurij Kozjak slikarja Maksima Sedeja ter humoreske Kozlovska sodba v Višnji Gori ilustratorja Marjana Mančka.