Leta 1922 je končal učiteljišče v Mariboru in nato kot učitelj služboval po raznih krajih na Štajerskem. Vključil se je v šolsko reformno gibanje po načelih tako imenovane delovne šole. Ker je kritiziral tedanje družbene razmere, so ga kazensko premeščali po različnih delovnih mestih. Že kot učiteljiščnik se je priključil Maistrovim borcem in bil med obema svetovnima vojnama član naprednih delavskih organizacij, stanovskih združenj ter član Komunistične partije Jugoslavije (od 1925). Sodeloval je pri organiziranju naprednega učiteljskega političnega gibanja. Napisal je več pedagoških del in v tridesetih letih sodeloval pri sestavljanju dotlej najboljših čitank za osnovne šole.
Od leta 1941 je sodeloval v narodnoosvobodilnem boju. Od aprila 1942 do kapitulacije Italije je bil v zaporih in v fašističnem koncentracijskem taborišču na Rabu. Septembra naslednje leto je bil izvoljen za komisarja Rabske brigade in nato bil med drugim načelnik odsekov za obnovo in socialno skrbstvo pri predsedstvu Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS), sekretar oblastnega komiteja Komunistične partije Slovenije za Štajersko … V času informbiroja je bil leta 1948 izključen iz Komunistične partije Jugoslavije in bil v obdobju od 1949 do 1954 zaprt. Nato je do upokojitve leta 1963 deloval v raznih službah.
Bil je eden najbolj znanih predvojnih naprednih učiteljev. Dobil je naziv pedagoškega svetnika in bil nosilec partizanske spomenice (1941).
Izbor:
Iz šole za narod, 1930
Moje poizkusno šolsko delo in njega rezultati, 1937/1938
Žagarjeva nagrada (1972)
Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon: od A do L, Ljubljana, 2008, str. 428.
Enciklopedija Slovenije: 4. zvezek, Ljubljana, 1990, str. 355.
H. Janež: Jože Jurančič 1902−1998, Delo, št. 278 (1. 12. 1998), str. 4.